Bolezni in škodljivci
Micelij glive, povzročitelja plesni (Unicula necator = Oidium tuckeri), raste na zunanji površini zelenih delov rastline in zajeda celice gostitelja, v katerih glivica najde potrebna hranila za razvoj. Po relativno kratki latentni fazi, v kateri gliva nabira moč za nadaljnje okube, prične gliva bolj ali manj kontinuirano sporulirati.
Za okubo rastline voda ni potrebna, vendar visoka relativna vlaga pospešuje razvoj glive. Optimalne razmere za razvoj glive nastopijo v toplem in suhem vremenu z močnejšimi nočnimi ohladitvami in soparnem vremenu brez padavin. Močno deevje deluje na razvoj glive neugodno, saj voda spira micelij in spore glive s površine listnega tkiva. V deevnih obdobjih najdemo glivo pogosto samo na spodnji strani listov in tistih mestih, ki so zaščitena pred dejem.
Gliva prezimuje na dva načina: lahko tvori kleistotecije na zgornji površini listov, ali pa prezimi v zimskih očesih. Kleistotecije najdemo kot majhne črne pike na močno napadenih listih. Očesa, ki so okuena z micelijem glive so bolj občutljiva na mraz. V hudih zimah napadeni brsti pozebejo, z njimi odmre še gliva. To pomeni skoraj 100% uničenje glive.
Na zgornji strani lista se pojavijo svetle pege, ki izgledajo kot oljni madei - sivkasto-belkasta pepelasta prevleka. Ob močnejšem napadu se pričnejo listi zvijati, postanejo trdi, rumeni, nato porjavijo in odpadejo. Grozde lahko napade e kmalu po cvetenju, pa tudi pozneje, vse do septembra. Napadene jagode navadno zgnijejo. Gliva napade tudi cele poganjke in povzroči njihovo sušenje ali pa slabo odebelitev in olesenitev.
Uporaba odpornih sort - bčutljivost posameznih sort je zelo različna. Ekstremno občutljivi so kerner, trollinger, portugalka in elbling. Pinoji so manj občutljivi. Silvanec in rizvanec sta srednje občutljiva.
Z uporabo fungicidov (dinokap).
Matev Likar © 2007-2010