Arhiv kategorij: Bolezni

štorovka

Štorovke

Matevž

štorovka

Štorovka spada med odprtotrosne glive, ki tvorijo značilna trosišča (gobe). Trosišča poženejo na in ob štorih odmrlih dreves, ki so propadla kot posledica okužbe s to glivo. Med rastlinami se razširja z micelijem in preko direktnega stika med koreninami rastlin.

Simptomi

Najočitnejši znak okužbe so omenjena plodišča in seveda vidno propadanje rastline. Dodatno pa lahko pod skorjo napadenih dreves najdemo še bel pahljačasto razrasel micelij. Med koreninami pa lahko opazimo temne, vezalkam podobne strukture – rizomorfe, ki služijo iskanju novih gostiteljev.

Napadene rastline so zavrte v rasti in kažejo prezgodnje rumenenje in odpadanje listov. Prihaja pa tudi do odmiranja vej in na koncu do propada stebla oz. debla. Velika drevesa lahko propadejo v nekaj letih, medtem ko mlada drevesa in grmovnice propadejo kmalu po prvih simptomih bolezni.

Občutljive rastline

  • Breza (Betula)
  • panešpljica (Cotoneaster)
  • forzicija (Forsythia)
  • hortenzija (Hydrangea)
  • kalina (Ligustrum)
  • jablana (Malus)
  • potonike (Peonia)
  • marelice, breskve, itd. (Prunus)
  • rododendroni in azaleje (Rhododendron)
  • ribez (Ribes)
  • vrtnice (Rosa)
  • vrbe (Salix)
  • španski bezeg (Syringa)
  • brogovita (Viburnum)
  • glicinija (Wisteria)

Manj občutljive rastline

  • javor jesenovec (Acer negundo), ne pa tudi druge vrste javorjev
  • kivi (Actinida)
  • oslezovec (Abutilon)
  • bambusi
  • drevesasta vetrnica (Carpenteria)
  • cigarovec (Catalpa)
  • celastrum (Celastrus)
  • kitajska plavica (Ceratostigma)
  • judeževec (Cercis)
  • japonska kutina (Chaenomeles)
  • srobot (Clematis)
  • ruj (Cotinus)
  • fotergila (Fothergilla)
  • hebe (Hebe)
  • črni oreh (Juglans nigra), ne pa tudi navadni oreh (Juglans regia)
  • kerija (Kerria)
  • pasijonka (Passiflora)
  • flomis (Phlomis)
  • pieris (Pieris)
  • hrast (Quercus)
  • octovec (Rhus)
  • romneja (Romneya)
  • sarkokoka (Sarcococca)
  • tamariša (Tamarix)
  • tisa (Taxus)

Zaščita

Kemična zaščita še ni možna. Odstranite okužene rastline, pri čemer poskusite odstraniti tudi čim večji del korenin. Po potrjeni okužbi na vrt sadite predvsem odporne vrste rastlin.

perenospora vinske trte

Perenospora vinske trte

Matevž

perenospora vinske trte

Predstavniki družine Perenosporaceae so
predvsem patogeni, ki povzročajo ožige krošenj. Napadajo mlado, zeleno tkivo,
vejice in plodove. Njihov razvoj je močno odvisen od prisotnosti filma vode na
površini rastlinskega tkiva in visoke vlažnosti med hladnimi ali toplimi (ne
tudi vročimi) obdobji. Bolezen povzroča patogen Plasmopara viticola, ki
se pojavlja skoraj povsod, kjer gojijo trto. Gliva je avtohtona v Sev. Ameriki.
Avtohtona trta pri napadu glive ni močno prizadeta, kar pa ne velja za evropsko
trto Vitis vinifera, med katero se je bolezen začela širiti okrog leta 1875.
Tudi danes je ta vrsta trte najbolj občutljiva na tega patogena.

Simptomi

Ob napadu
trte se najprej pojavijo na površini listov majhne blede neenakomerne pike. Na
spodnji strani pik se razvijejo sporagijofori. Pozneje nastanejo na mestih pik
nekroze, ki porjavijo. Pogosto pa se takšna nekrotična mesta povečujejo in
zlivajo v velike površine odmrlega tkiva, kar lahko vodi v propad in odpadanje
listja. Med zgodnjimi fazami rasti in razvoja cvetov ali plodov, lahko gliva
napade tudi poganjke, liste ali grozde, ki so hitro preraščeni z micelijem. V
primeru, da gliva napade bolj razvite jagode pa se micelij razraste predvsem v
notranjosti jagod.

Patogen
P. viticola prezimi v obliki oospor v odmrlem rastlinskem materialu,
včasih pa tudi v okuženih vejah. Med vlažnim spomladanskim obdobjem oospore
kalijo in tvorijo sporangije. Sporangiji ali zoospore se nato z vetrom prenesejo
na liste, kjer okužijo rastlino skozi listne reže. Skozi listne reže micelij
požene sporangijofore, ki služijo za hitro razširjanje okužbe in/ali sekundarno
okužbo. Za sam razvojni krog je potrebno od 5 so 18 dni, kar je odvisno od
vlažnosti, temperature in drugih faktorjev.

Zaščita

Uporabimo lahko različna sredstva na osnovi
ditiokarbamtov

oidij

Oidij vinske trte

Matevž

oidij

Micelij glive, povzročitelja plesni (Unicula necator = Oidium tuckeri), raste na zunanji površini zelenih delov rastline in zajeda celice gostitelja, v katerih glivica najde potrebna hranila za razvoj. Po relativno kratki latentni fazi, v kateri gliva nabira moč za nadaljnje okužbe, prične gliva bolj ali manj kontinuirano sporulirati.

Za okužbo rastline voda ni potrebna, vendar visoka relativna vlaga pospešuje razvoj glive. Optimalne razmere za razvoj glive nastopijo v toplem in suhem vremenu z močnejšimi nočnimi ohladitvami in soparnem vremenu brez padavin. Močno deževje deluje na razvoj glive neugodno, saj voda spira micelij in spore glive s površine listnega tkiva. V deževnih obdobjih najdemo glivo pogosto samo na spodnji strani listov in tistih mestih, ki so zaščitena pred dežjem.

Gliva prezimuje na dva načina: lahko tvori kleistotecije na zgornji površini listov, ali pa prezimi v zimskih očesih. Kleistotecije najdemo kot majhne črne pike na močno napadenih listih. Očesa, ki so okužena z micelijem glive so bolj občutljiva na mraz. V hudih zimah napadeni brsti pozebejo, z njimi odmre še gliva. To pomeni skoraj 100% uničenje glive.

Simptomi

Na zgornji strani lista se pojavijo svetle pege, ki izgledajo kot oljni madeži – sivkasto-belkasta pepelasta prevleka. Ob močnejšem napadu se pričnejo listi zvijati, postanejo trdi, rumeni, nato porjavijo in odpadejo. Grozde lahko napade že kmalu po cvetenju, pa tudi pozneje, vse do septembra. Napadene jagode navadno zgnijejo. Gliva napade tudi cele poganjke in povzroči njihovo sušenje ali pa slabo odebelitev in olesenitev.

Zatiranje

Uporaba odpornih sort – bčutljivost posameznih sort je zelo različna. Ekstremno občutljivi so kerner, trollinger, portugalka in elbling. Pinoji so manj občutljivi. Silvanec in rizvanec sta srednje občutljiva.

Z uporabo fungicidov (dinokap).

črna listna pegavost

Črna listna pegavost

Matevž

črna listna pegavost

Črno listno pegavost številnih rastlin povzročajo glive iz rodu Alternaria. Tako npr. gliva A. brassicae povzroča črno listno pegavost kapusnic, medtem ko gliva A. solani povzroča črno listno pegavost na krompirju in paradižniku.

Simptomi

Gliva okuži vse nadzemne organe, pri čemer so znamenja okužbe na vseh organih podobna. Na listih se pojavijo rjavočrne okroglaste do ovalne pege z bolj ali manj vidnimi temnimi koncentričnimi krogi. Pege so pogosto obrobljene z rumenim robom. S časom se pege med seboj združujejo, listi začno rjaveti, se zvijati in sušiti. Okužba se običajno najprej pojavi na spodnjih (starejših) listih in se nato širi na zgornje liste ter okuži tudi plodove. Okuženi plodovi začno v in ob pegah pokati in gniti, kar vodi do sekundarnih okužb s saprofitskimi glivami in bakterijami. Sledi kar še pospeši propadanje plodov in celotne rastline.

Patogen P. viticola prezimi v obliki oospor v odmrlem rastlinskem materialu, včasih pa tudi v okuženih vejah. Med vlažnim spomladanskim obdobjem oospore kalijo in tvorijo sporangije. Sporangiji ali zoospore se nato z vetrom prenesejo na liste, kjer okužijo rastlino skozi listne reže. Skozi listne reže micelij požene sporangijofore, ki služijo za hitro razširjanje okužbe in/ali sekundarno okužbo. Za sam razvojni krog je potrebno od 5 so 18 dni, kar je odvisno od vlažnosti, temperature in drugih faktorjev.

Zaščita

Najboljši protiukrep je vsekakor preventiva, saj je bolezen po pojavitvi precej težje kontrolirati. Najučinkovitejša je kombinacija razlicnih protiukrepov:

  • Glede na to da gliva preživi na inficiranih ostankih rastlin, je pomembno, da le-te ob koncu rastne sezone odstranimo z vrta oziroma polja in tako preprečimo nadaljnjo okužbo naslednja leta.
  • Rastline sadimo na sončno in zračno lego, kjer ni pogostih jutranjih ros oziroma se rosa prej posuši.
  • Uporabljati moramo neokužena semena in sadike.
  • Izogibati se moramo zalivanju po listih, kar še posebej to velja za večerne ure, ko bi se vlaga dolgo časa zadrževala na listih.
  • Na manjših površinah lahko odtrgamo okužene liste in tako zmanjšamo nadaljnjo širitev okužbe.
  • Obvezno je kolobarjenje, predvsem moramo vkljucevati rastline, ki ne pripadajo družini razhudnikovk.
  • Vzdrževanje fertilnosti zemlje, še posebej moramo paziti, da ne pride do pomanjkanja dušika (bolezen je namreč pogosto povezana s pomanjkanjem dušika, zlasti proti koncu rastne sezone).
  • Sajenje sort, ki so (bolj) odporne na črno listno pegavost.
  • Uporaba fungicidov. Uporaba fungicidov je predvsem smiselna, če se bolezen pojavi do vključno prve polovice avgusta. V kolikor se namrec pojavi kasneje ne naredi toliko škode na plodovih, da bi bilo škropljenje smiselno.