Arhiv oznak: glivne bolezni

oidij

Oidij vinske trte

Bolezni,
Matevž

oidij

Micelij glive, povzročitelja plesni (Unicula necator = Oidium tuckeri), raste na zunanji površini zelenih delov rastline in zajeda celice gostitelja, v katerih glivica najde potrebna hranila za razvoj. Po relativno kratki latentni fazi, v kateri gliva nabira moč za nadaljnje okužbe, prične gliva bolj ali manj kontinuirano sporulirati.

Za okužbo rastline voda ni potrebna, vendar visoka relativna vlaga pospešuje razvoj glive. Optimalne razmere za razvoj glive nastopijo v toplem in suhem vremenu z močnejšimi nočnimi ohladitvami in soparnem vremenu brez padavin. Močno deževje deluje na razvoj glive neugodno, saj voda spira micelij in spore glive s površine listnega tkiva. V deževnih obdobjih najdemo glivo pogosto samo na spodnji strani listov in tistih mestih, ki so zaščitena pred dežjem.

Gliva prezimuje na dva načina: lahko tvori kleistotecije na zgornji površini listov, ali pa prezimi v zimskih očesih. Kleistotecije najdemo kot majhne črne pike na močno napadenih listih. Očesa, ki so okužena z micelijem glive so bolj občutljiva na mraz. V hudih zimah napadeni brsti pozebejo, z njimi odmre še gliva. To pomeni skoraj 100% uničenje glive.

Simptomi

Na zgornji strani lista se pojavijo svetle pege, ki izgledajo kot oljni madeži – sivkasto-belkasta pepelasta prevleka. Ob močnejšem napadu se pričnejo listi zvijati, postanejo trdi, rumeni, nato porjavijo in odpadejo. Grozde lahko napade že kmalu po cvetenju, pa tudi pozneje, vse do septembra. Napadene jagode navadno zgnijejo. Gliva napade tudi cele poganjke in povzroči njihovo sušenje ali pa slabo odebelitev in olesenitev.

Zatiranje

Uporaba odpornih sort – bčutljivost posameznih sort je zelo različna. Ekstremno občutljivi so kerner, trollinger, portugalka in elbling. Pinoji so manj občutljivi. Silvanec in rizvanec sta srednje občutljiva.

Z uporabo fungicidov (dinokap).

črna listna pegavost

Črna listna pegavost

Bolezni,
Matevž

črna listna pegavost

Črno listno pegavost številnih rastlin povzročajo glive iz rodu Alternaria. Tako npr. gliva A. brassicae povzroča črno listno pegavost kapusnic, medtem ko gliva A. solani povzroča črno listno pegavost na krompirju in paradižniku.

Simptomi

Gliva okuži vse nadzemne organe, pri čemer so znamenja okužbe na vseh organih podobna. Na listih se pojavijo rjavočrne okroglaste do ovalne pege z bolj ali manj vidnimi temnimi koncentričnimi krogi. Pege so pogosto obrobljene z rumenim robom. S časom se pege med seboj združujejo, listi začno rjaveti, se zvijati in sušiti. Okužba se običajno najprej pojavi na spodnjih (starejših) listih in se nato širi na zgornje liste ter okuži tudi plodove. Okuženi plodovi začno v in ob pegah pokati in gniti, kar vodi do sekundarnih okužb s saprofitskimi glivami in bakterijami. Sledi kar še pospeši propadanje plodov in celotne rastline.

Patogen P. viticola prezimi v obliki oospor v odmrlem rastlinskem materialu, včasih pa tudi v okuženih vejah. Med vlažnim spomladanskim obdobjem oospore kalijo in tvorijo sporangije. Sporangiji ali zoospore se nato z vetrom prenesejo na liste, kjer okužijo rastlino skozi listne reže. Skozi listne reže micelij požene sporangijofore, ki služijo za hitro razširjanje okužbe in/ali sekundarno okužbo. Za sam razvojni krog je potrebno od 5 so 18 dni, kar je odvisno od vlažnosti, temperature in drugih faktorjev.

Zaščita

Najboljši protiukrep je vsekakor preventiva, saj je bolezen po pojavitvi precej težje kontrolirati. Najučinkovitejša je kombinacija razlicnih protiukrepov:

  • Glede na to da gliva preživi na inficiranih ostankih rastlin, je pomembno, da le-te ob koncu rastne sezone odstranimo z vrta oziroma polja in tako preprečimo nadaljnjo okužbo naslednja leta.
  • Rastline sadimo na sončno in zračno lego, kjer ni pogostih jutranjih ros oziroma se rosa prej posuši.
  • Uporabljati moramo neokužena semena in sadike.
  • Izogibati se moramo zalivanju po listih, kar še posebej to velja za večerne ure, ko bi se vlaga dolgo časa zadrževala na listih.
  • Na manjših površinah lahko odtrgamo okužene liste in tako zmanjšamo nadaljnjo širitev okužbe.
  • Obvezno je kolobarjenje, predvsem moramo vkljucevati rastline, ki ne pripadajo družini razhudnikovk.
  • Vzdrževanje fertilnosti zemlje, še posebej moramo paziti, da ne pride do pomanjkanja dušika (bolezen je namreč pogosto povezana s pomanjkanjem dušika, zlasti proti koncu rastne sezone).
  • Sajenje sort, ki so (bolj) odporne na črno listno pegavost.
  • Uporaba fungicidov. Uporaba fungicidov je predvsem smiselna, če se bolezen pojavi do vključno prve polovice avgusta. V kolikor se namrec pojavi kasneje ne naredi toliko škode na plodovih, da bi bilo škropljenje smiselno.
Breskova kodravost

Breskova kodravost – prepoznamo jo po nakodranih listih

Bolezni, Sadno drevje, ,
Matevž

Breskova kodravostVerjetno najbolj razširjena bolezen breskev je breskova kodravost. Povzroča jo gliva Taphrina deformans, ki za razliko od cvetne monilije okužuje liste rastlin in povzroča značilne deformacije.

Močno okuženi listi odpadejo, drevo pa nato ponovno ozeleni. Zaradi kodravosti se listje razvije dvakrat, kar drevo zelo izčrpa. Posledice so odsotnost cvetnih popkov za prihodnje leto in nedozorel les, kar pogosto vodi v odmiranje vej zaradi zmrzali.

Breskova kodravost napada liste

Breskovo kodravost prepoznate po tem, da se lističi breskev ne oblikujejo normalno, temveč se kodrajo in namehurijo, mesnato odebelijo, postanejo krhki in lomljivi. Odvisno od sorte se lahko obarvajo bledo rumeno do rdeče. Na spodnji strani okuženih listov lahko opazimo belo žametasto prevleko, ki jo sestavljajo aski s trosi. Že nekaj tednov po brstenju listi postopoma porjavijo, se posušijo in odpadejo. Močno napadeno drevo odvrže vse liste in plodiče. Iz spečih očesc pa že junija lahko poženejo novi lističi. Do konca poletja tako drevo skoraj normalno ozeleni.

Kako jo preprečimo

Breskova kodravost je precej trdovratna bolezen, ki se je bomo zanesljivo znebili le z rednim škropljenjem.  S škropljenjm začnemo že jeseni, ko odpade večino listov. Drevo v celoti (krošnjo in deblo) temeljito poškropimo z bakrovimi pripravki, nato pa škropljenje ponovimo še proti koncu zime. Takrat je najbolje, če opravimo dve zaporedni škropljenji v presledku 14 dni. Poškropiti jih moramo vsaj 1-3 tedne preden začnejo brsti spomladi odganjati. Če je v času brstenja vreme deževno, je priporočljivo škropiti še tretjič v fazi tik pred cvetenjem, vendar lahko takrat uporabljate samo še organske fungicide.

Pomembno pa je, da tudi med sezono redno odstranjujemo vso obolelo listje. Obolele liste čim prej poberite in jih uničite, s čimer boste preprečili širjenje spor). Če je napad močan, odstranimo tudi vse plodove. S tem boste sicer izgubili pridelek, boste pa poskrbeli, da se drevo ne bo preveč izčrpalo in posledično morda propadlo.

krompirjeva plesen

Krompirjeva plesen napada krompir in paradižnik

Bolezni, Zelenjava,
Matevž

krompirjeva plesenKrompirjeva plesen najbolj razširjem patogen krompirja, saj jo lahko najdemo po skoraj vseh predelih sveta. Najbolj nevarna pa je v predelih s hladnim in vlažnim podnebjem. Poleg krompirja krompirjeva plesen (Phytophthora infestans) napada tudi paradižnik in druge predstavnike iz družine Razhudnikovk.

Prepoznajmo krompirjevo plesen

Simptomi se najprej pojavijo na robovih spodnjih listov v obliki temnih pik. V vlažnem vremenu se hitro povečajo in tvorijo temna področja z zabrisanim robom. Na spodnji strani lista se na robu lezije pojavi 3-5 mm široko svetlo področje z micelijem. V daljšem obdobju vlažnega vremena začnejo kmalu vsi nadzemni deli rastlin gniti. Nasprotno je rast glive v suhem vremenu zavrta. V tem primeru svetel rob z glivo ni opazen. Ob nastopu vlažnejšega vremena se razvoj glive pospešeno nadaljuje.
krompirjeva plesenDruga faza razvoja bolezni je infekcija gomoljev. Ob vlažnem vremenu pride namesto do raznosa sporangijev z vetrom, do spiranja sporangijev v tla. Zoospore, ki se sprostijo iz sporangijev vzkalijo in vdrejo v gomolj preko lenticel ali pa preko poškodb na površini gomoljev. Na gomoljih krompirja okuženih z glivo se pojavijo rjavkasta mehka mesta. Razvoj bolezni se nadaljuje na skladiščenih plodovih.

Krompirjeva plesen je lahko vir novih okužb

Mesta infekcije pa lahko služijo za vdor sekundarnim okužbam (npr. bakterija Erwinia carotovora), ki povzročajo mehko gnilobo krompirja. Okuženi gomolji krompirja predstavljajo vir okužbe za naslednjo rastno sezono. Micelij zraste iz gomoljev neposredno v nadzemne dele rastline, zaradi česar je bolje uporabljati vsako leto semenski krompir, vzgojen iz neokuženih rastlin, ki ga dobimo pri zanesljivih proizvajalcih.

Zaščita

Prvi zaščitni ukrep je podobno kot pri vseh boleznih, da uporabljamo samo neokužen rastlinski material iz zanesljivih virov. S sajenjem neokuženih gomoljev bomo takoj poskrbeli za zmanjšano nevarnost okužbe. Pazite tudi pri zalivanju rastlin, saj bo škropljenje po listih povečalo možnost okužbe. Najbolje, je če rastline zalivate zgodaj zjutraj, da se bodo listi do večera posušili. Koristna pa je tudi uporaba kolobarja. Dodatno pa lahko uporabimo različne fungicide na osnovi ditiokarbamtov.
Če so vaše rastline že močno okužene, je najbolje, če rastline požanjete in uničite. Z odstranjevanjem gomoljev pa počakajte 14 dni, da se bo njihova povrhnjica utrdila, s čimer boste zmanjšalo možnost raznosa okužbe.