Predstavniki družine Perenosporaceae so
predvsem patogeni, ki povzročajo ožige krošenj. Napadajo mlado, zeleno tkivo,
vejice in plodove. Njihov razvoj je močno odvisen od prisotnosti filma vode na
površini rastlinskega tkiva in visoke vlažnosti med hladnimi ali toplimi (ne
tudi vročimi) obdobji. Bolezen povzroča patogen Plasmopara viticola, ki
se pojavlja skoraj povsod, kjer gojijo trto. Gliva je avtohtona v Sev. Ameriki.
Avtohtona trta pri napadu glive ni močno prizadeta, kar pa ne velja za evropsko
trto Vitis vinifera, med katero se je bolezen začela širiti okrog leta 1875.
Tudi danes je ta vrsta trte najbolj občutljiva na tega patogena.

Simptomi

Ob napadu
trte se najprej pojavijo na površini listov majhne blede neenakomerne pike. Na
spodnji strani pik se razvijejo sporagijofori. Pozneje nastanejo na mestih pik
nekroze, ki porjavijo. Pogosto pa se takšna nekrotična mesta povečujejo in
zlivajo v velike površine odmrlega tkiva, kar lahko vodi v propad in odpadanje
listja. Med zgodnjimi fazami rasti in razvoja cvetov ali plodov, lahko gliva
napade tudi poganjke, liste ali grozde, ki so hitro preraščeni z micelijem. V
primeru, da gliva napade bolj razvite jagode pa se micelij razraste predvsem v
notranjosti jagod.

Patogen
P. viticola prezimi v obliki oospor v odmrlem rastlinskem materialu,
včasih pa tudi v okuženih vejah. Med vlažnim spomladanskim obdobjem oospore
kalijo in tvorijo sporangije. Sporangiji ali zoospore se nato z vetrom prenesejo
na liste, kjer okužijo rastlino skozi listne reže. Skozi listne reže micelij
požene sporangijofore, ki služijo za hitro razširjanje okužbe in/ali sekundarno
okužbo. Za sam razvojni krog je potrebno od 5 so 18 dni, kar je odvisno od
vlažnosti, temperature in drugih faktorjev.

Zaščita

Uporabimo lahko različna sredstva na osnovi
ditiokarbamtov