Pepelasta plesen je eden izmed najbolj razširjenih in enostavno prepoznavnih rastlinskih bolezni. Napadajo skoraj vse rastline: žita, trave, zelenjavo, okrasne rastline, plevele, grmovnice, sadno drevje, itd.

Simptomi

Čeprav obstaja več različnih gliv, ki povzročajo to bolezen, vse povzročajo podobne simptome. Opazimo jih kot pike ali krpice bele do sive barve. Na njih tvorijo okrogle prezimne strukture – klejstotecije. Najpogosteje bolezen opazimo na zgornji strani listov. Glivo pa lahko opazimo tudi na spodnjih straneh listov, cvetovih, brstih, mladih
poganjkih in plodovih. Okuženi listi se lahko nepravilno razvijajo, porumenijo
(ostanejo le posamezna zelena polja) in odpadejo. Okuženi brsti se ne odprejo.

Najbolje se glive, ki povzročajo pepelasto plesen razširjajo v toplih, suhih klimatih, ker gliva ne potrebuje vode za okužbo rastline, čeprav potrebujejo visoko relativno
zračno vlažnost za kalitev spor. Bolezen je tako pogosta v gostih nasadih, kjer
prihaja do zastajanja zraka in vlage in v vlažnih senčnih legah. Z naraščanjem
zračne vlage narašča tudi nevarnost okužbe.

Glive

Pepelaste plesni so vrstno specifične, kar pomeni, da ne morejo preživeti brez ustreznega gostitelja. Npr. gliva Uncinula necator, ki povzroča pepelasto plesen na trti ne more okužiti španskega bezga. Nasprotno pa lahko španski bezeg okuži gliva Microsphaea alni, ki okužuje tudi brest in hrast. Pepelaste plesni tvorijo micelije, ki rastejo in se razvijajo na površini rastlin in vanje poganjajo havstorije, s katerimi črpajo hranila iz površinskih celic. Glive prezimijo na rastlinskem materialu v
obliki klejstotecijev ali micelija. Spomladi klejstoteciji tvorijo spore, ki okužijo gostitelja s pomočjo vetra, dežja in žuželk.

Kontrola

Rastline

Najbolje je uporabljati rastlinske sorte, ki so odporne ali manj občutljive na pepelasto plesen. V primeru, da je bolezen že prerasla v problem:

• se izogibamo gnojenje z dušikom pozno poleti, kar omeji rast mladih občutljivih poganjkov
• izogibamo se tudi zalivanju rastlin od zgoraj, s čemer zmanjšamo zračno vlažnost
• odstranimo in uničimo okužene dele rastlin. Okuženih delov ne smemo kompostirati!
• obrežemo gosto rasle grmovnice, s čimer omogočimo boljši pretok zraka in zmanjšamo zračno vlažnost med listi.

Kemična

V primeru, da bolezni ne moremo obvladati z zgornjimi ukrepi lahko uporabimo tudi različna škropiva, vendar njihov učinek boljši, če dosledno upoštevamo omenjena navodila. Škropiva uporabjamo v 14-dnevnem razmiku, da zagotovimo kontinuiramo zaščito skozi rastno sezono.

Cvetna monilinija lahko okuži vse vrste sadnega drevja, vendar je najbolj škodljiva na koščičastem sadju (česnja, nektarina, marelica, sliva). Plesen lahko napade cvet, sadež, pecelj in majhne vejice. Tri vrste rodu Monilinia, ki so povzročiteljice rjave gnilobe so: M. fructicola, M. laxa in M. fructigena, pri čemer se slednji pojavljata tudi v Sloveniji.

Simptomi

Simptomi so podobni pri vseh koščičastih vrstah sadja. Cvetovi in vejice venejo, nastajajo razjede, sadeži gnijejo. Prvi simptomi se pojavijo spomladi, ko se odprejo cvetovi. Okuženo tkivo cvetov oveni, postane rjava in je vcasih prekrito s sivo-rjavimi sporami. Oboleli cvetovi ponavadi ostanejo na drevesu do poletja. Gliva se iz okuženega cveta ali ploda preseli na pecelj. Tam napade in povzroča razjede na vejicah. Razjeda lahko postane krožna in povzroči odmrtje vejice nad razjedo. Okoli robov razjed lahko nastane kalusno tkivo, zato se razjeda v poznejših sezonah ne razširi.
Nezreli plodovi so bolj odporni, medtem ko se bolj zreli sadeži hitreje okužijo. Okužba se kaže kot pojav mehkih rjavih lis, ki se hitro širijo in tvorijo temno zrnato maso konidijev. Celoten sadež hitro gnije, nato se posuši in skrci v nagubano mumijo. Zgnito sadje in mumije lahko ostanejo na drevesu ali padejo na zemljo. Okužba sadežev se hitro širi, še posebej ob slabih vremenskih pogojih in če se sadeži dotikajo.

Zatiranje

Ukrepi za zmanjševanje možnosti okužbe in preprecevanje bolezni so:

• Čiščenje sadovnjaka je zelo pomembno v nadzoru bolezni. Vso odpadlo in zgnilo sadje je potrebno pobrati in temeljito uničiti. Pomembno je odstraniti vse mumije z dreves. V času mirovanja je potrebno izrezati vse razjede na vejah. Prezrelo in gnilo sadje v skladišču je potrebno takoj odstraniti in uničiti.
• Z nadzorovanjem škodljivih žuželk se zmanjša število poškodb, ki so lahko vstopno mesto za glivo.
• Posebno skrb je potrebno posvetiti obiranju in pakiranju sadja, da se le-to ne poškoduje. Sadje naj bo ohlajeno takoj po obiranju, po možnosti okrog 0°C.
• Odstranitev divjih ali zanemarjenih sadnih dreves, ki služijo kot rezervoar za povzročitelja.
• Uporaba odpornejših sort koščičastega sadja.
• Fungicidi (z npr. fenheksamidom) so pomemben del preventive. Pravilna uporaba tako zaščitnih kot sistemskih fungicidov ščiti cvet in plod ter zmanjša količino spor na okuženih mestih in možnost okužbe čez zimo.