Črno listno pegavost številnih rastlin povzročajo glive iz rodu Alternaria. Tako npr. gliva A. brassicae povzroča črno listno pegavost kapusnic, medtem ko gliva A. solani povzroča črno listno pegavost na krompirju in paradižniku.

Simptomi

Gliva okuži vse nadzemne organe, pri čemer so znamenja okužbe na vseh organih podobna. Na listih se pojavijo rjavočrne okroglaste do ovalne pege z bolj ali manj vidnimi temnimi koncentričnimi krogi. Pege so pogosto obrobljene z rumenim robom. S časom se pege med seboj združujejo, listi začno rjaveti, se zvijati in sušiti. Okužba se običajno najprej pojavi na spodnjih (starejših) listih in se nato širi na zgornje liste ter okuži tudi plodove. Okuženi plodovi začno v in ob pegah pokati in gniti, kar vodi do sekundarnih okužb s saprofitskimi glivami in bakterijami. Sledi kar še pospeši propadanje plodov in celotne rastline.

Patogen P. viticola prezimi v obliki oospor v odmrlem rastlinskem materialu, včasih pa tudi v okuženih vejah. Med vlažnim spomladanskim obdobjem oospore kalijo in tvorijo sporangije. Sporangiji ali zoospore se nato z vetrom prenesejo na liste, kjer okužijo rastlino skozi listne reže. Skozi listne reže micelij požene sporangijofore, ki služijo za hitro razširjanje okužbe in/ali sekundarno okužbo. Za sam razvojni krog je potrebno od 5 so 18 dni, kar je odvisno od vlažnosti, temperature in drugih faktorjev.

Zaščita

Najboljši protiukrep je vsekakor preventiva, saj je bolezen po pojavitvi precej težje kontrolirati. Najučinkovitejša je kombinacija razlicnih protiukrepov:

• Glede na to da gliva preživi na inficiranih ostankih rastlin, je pomembno, da le-te ob koncu rastne sezone odstranimo z vrta oziroma polja in tako preprečimo nadaljnjo okužbo naslednja leta.
• Rastline sadimo na sončno in zračno lego, kjer ni pogostih jutranjih ros oziroma se rosa prej posuši.
• Uporabljati moramo neokužena semena in sadike.
• Izogibati se moramo zalivanju po listih, kar še posebej to velja za večerne ure, ko bi se vlaga dolgo časa zadrževala na listih.
• Na manjših površinah lahko odtrgamo okužene liste in tako zmanjšamo nadaljnjo širitev okužbe.
• Obvezno je kolobarjenje, predvsem moramo vkljucevati rastline, ki ne pripadajo družini razhudnikovk.
• Vzdrževanje fertilnosti zemlje, še posebej moramo paziti, da ne pride do pomanjkanja dušika (bolezen je namreč pogosto povezana s pomanjkanjem dušika, zlasti proti koncu rastne sezone).
• Sajenje sort, ki so (bolj) odporne na črno listno pegavost.
• Uporaba fungicidov. Uporaba fungicidov je predvsem smiselna, če se bolezen pojavi do vključno prve polovice avgusta. V kolikor se namrec pojavi kasneje ne naredi toliko škode na plodovih, da bi bilo škropljenje smiselno.