Arhiv oznak: glive

Breskova kodravost – prepoznamo jo po nakodranih listih

Bolezni, Sadno drevjebreskev, glive, glivne bolezni

Matevž

Verjetno najbolj razširjena bolezen breskev je breskova kodravost. Povzroča jo gliva Taphrina deformans, ki za razliko od cvetne monilije okužuje liste rastlin in povzroča značilne deformacije.

Močno okuženi listi odpadejo, drevo pa nato ponovno ozeleni. Zaradi kodravosti se listje razvije dvakrat, kar drevo zelo izčrpa. Posledice so odsotnost cvetnih popkov za prihodnje leto in nedozorel les, kar pogosto vodi v odmiranje vej zaradi zmrzali.

Breskova kodravost napada liste

Breskovo kodravost prepoznate po tem, da se lističi breskev ne oblikujejo normalno, temveč se kodrajo in namehurijo, mesnato odebelijo, postanejo krhki in lomljivi. Odvisno od sorte se lahko obarvajo bledo rumeno do rdeče. Na spodnji strani okuženih listov lahko opazimo belo žametasto prevleko, ki jo sestavljajo aski s trosi. Že nekaj tednov po brstenju listi postopoma porjavijo, se posušijo in odpadejo. Močno napadeno drevo odvrže vse liste in plodiče. Iz spečih očesc pa že junija lahko poženejo novi lističi. Do konca poletja tako drevo skoraj normalno ozeleni.

Kako jo preprečimo

Breskova kodravost je precej trdovratna bolezen, ki se je bomo zanesljivo znebili le z rednim škropljenjem. S škropljenjm začnemo že jeseni, ko odpade večino listov. Drevo v celoti (krošnjo in deblo) temeljito poškropimo z bakrovimi pripravki, nato pa škropljenje ponovimo še proti koncu zime. Takrat je najbolje, če opravimo dve zaporedni škropljenji v presledku 14 dni. Poškropiti jih moramo vsaj 1-3 tedne preden začnejo brsti spomladi odganjati. Če je v času brstenja vreme deževno, je priporočljivo škropiti še tretjič v fazi tik pred cvetenjem, vendar lahko takrat uporabljate samo še organske fungicide.

Pomembno pa je, da tudi med sezono redno odstranjujemo vso obolelo listje. Obolele liste čim prej poberite in jih uničite, s čimer boste preprečili širjenje spor). Če je napad močan, odstranimo tudi vse plodove. S tem boste sicer izgubili pridelek, boste pa poskrbeli, da se drevo ne bo preveč izčrpalo in posledično morda propadlo.

Krompirjeva plesen napada krompir in paradižnik

Bolezni, Zelenjavaglive, glivne bolezni

Matevž

Krompirjeva plesen najbolj razširjem patogen krompirja, saj jo lahko najdemo po skoraj vseh predelih sveta. Najbolj nevarna pa je v predelih s hladnim in vlažnim podnebjem. Poleg krompirja krompirjeva plesen (Phytophthora infestans) napada tudi paradižnik in druge predstavnike iz družine Razhudnikovk.

Prepoznajmo krompirjevo plesen

Simptomi se najprej pojavijo na robovih spodnjih listov v obliki temnih pik. V vlažnem vremenu se hitro povečajo in tvorijo temna področja z zabrisanim robom. Na spodnji strani lista se na robu lezije pojavi 3-5 mm široko svetlo področje z micelijem. V daljšem obdobju vlažnega vremena začnejo kmalu vsi nadzemni deli rastlin gniti. Nasprotno je rast glive v suhem vremenu zavrta. V tem primeru svetel rob z glivo ni opazen. Ob nastopu vlažnejšega vremena se razvoj glive pospešeno nadaljuje.
Druga faza razvoja bolezni je infekcija gomoljev. Ob vlažnem vremenu pride namesto do raznosa sporangijev z vetrom, do spiranja sporangijev v tla. Zoospore, ki se sprostijo iz sporangijev vzkalijo in vdrejo v gomolj preko lenticel ali pa preko poškodb na površini gomoljev. Na gomoljih krompirja okuženih z glivo se pojavijo rjavkasta mehka mesta. Razvoj bolezni se nadaljuje na skladiščenih plodovih.

Krompirjeva plesen je lahko vir novih okužb

Mesta infekcije pa lahko služijo za vdor sekundarnim okužbam (npr. bakterija Erwinia carotovora), ki povzročajo mehko gnilobo krompirja. Okuženi gomolji krompirja predstavljajo vir okužbe za naslednjo rastno sezono. Micelij zraste iz gomoljev neposredno v nadzemne dele rastline, zaradi česar je bolje uporabljati vsako leto semenski krompir, vzgojen iz neokuženih rastlin, ki ga dobimo pri zanesljivih proizvajalcih.

Zaščita

Prvi zaščitni ukrep je podobno kot pri vseh boleznih, da uporabljamo samo neokužen rastlinski material iz zanesljivih virov. S sajenjem neokuženih gomoljev bomo takoj poskrbeli za zmanjšano nevarnost okužbe. Pazite tudi pri zalivanju rastlin, saj bo škropljenje po listih povečalo možnost okužbe. Najbolje, je če rastline zalivate zgodaj zjutraj, da se bodo listi do večera posušili. Koristna pa je tudi uporaba kolobarja. Dodatno pa lahko uporabimo različne fungicide na osnovi ditiokarbamtov.
Če so vaše rastline že močno okužene, je najbolje, če rastline požanjete in uničite. Z odstranjevanjem gomoljev pa počakajte 14 dni, da se bo njihova povrhnjica utrdila, s čimer boste zmanjšalo možnost raznosa okužbe.

Pepelasto plesen prepoznate bo belih prevlekah

Bolezniglive, glivne bolezni

Matevž

Pepelasta plesen je eden izmed najbolj razširjenih in enostavno prepoznavnih rastlinskih bolezni. Napadajo skoraj vse rastline: žita, trave, zelenjavo, okrasne rastline, plevele, grmovnice, sadno drevje, itd.

Simptomi

Čeprav obstaja več različnih gliv, ki povzročajo to bolezen, vse povzročajo podobne simptome. Opazimo jih kot pike ali krpice bele do sive barve. Na njih tvorijo okrogle prezimne strukture – klejstotecije. Najpogosteje bolezen opazimo na zgornji strani listov. Glivo pa lahko opazimo tudi na spodnjih straneh listov, cvetovih, brstih, mladih
poganjkih in plodovih. Okuženi listi se lahko nepravilno razvijajo, porumenijo
(ostanejo le posamezna zelena polja) in odpadejo. Okuženi brsti se ne odprejo.

Najbolje se glive, ki povzročajo pepelasto plesen razširjajo v toplih, suhih klimatih, ker gliva ne potrebuje vode za okužbo rastline, čeprav potrebujejo visoko relativno
zračno vlažnost za kalitev spor. Bolezen je tako pogosta v gostih nasadih, kjer
prihaja do zastajanja zraka in vlage in v vlažnih senčnih legah. Z naraščanjem
zračne vlage narašča tudi nevarnost okužbe.

Glive

Pepelaste plesni so vrstno specifične, kar pomeni, da ne morejo preživeti brez ustreznega gostitelja. Npr. gliva Uncinula necator, ki povzroča pepelasto plesen na trti ne more okužiti španskega bezga. Nasprotno pa lahko španski bezeg okuži gliva Microsphaea alni, ki okužuje tudi brest in hrast. Pepelaste plesni tvorijo micelije, ki rastejo in se razvijajo na površini rastlin in vanje poganjajo havstorije, s katerimi črpajo hranila iz površinskih celic. Glive prezimijo na rastlinskem materialu v
obliki klejstotecijev ali micelija. Spomladi klejstoteciji tvorijo spore, ki okužijo gostitelja s pomočjo vetra, dežja in žuželk.

Kontrola

Rastline

Najbolje je uporabljati rastlinske sorte, ki so odporne ali manj občutljive na pepelasto plesen. V primeru, da je bolezen že prerasla v problem:

se izogibamo gnojenje z dušikom pozno poleti, kar omeji rast mladih občutljivih poganjkov
izogibamo se tudi zalivanju rastlin od zgoraj, s čemer zmanjšamo zračno vlažnost
odstranimo in uničimo okužene dele rastlin. Okuženih delov ne smemo kompostirati!
obrežemo gosto rasle grmovnice, s čimer omogočimo boljši pretok zraka in zmanjšamo zračno vlažnost med listi.

Kemična

V primeru, da bolezni ne moremo obvladati z zgornjimi ukrepi lahko uporabimo tudi različna škropiva, vendar njihov učinek boljši, če dosledno upoštevamo omenjena navodila. Škropiva uporabjamo v 14-dnevnem razmiku, da zagotovimo kontinuiramo zaščito skozi rastno sezono.

Cvetna monilija (sadna gniloba)

Bolezniglive, glivne bolezni

Matevž

Cvetna monilinija lahko okuži vse vrste sadnega drevja, vendar je najbolj škodljiva na koščičastem sadju (česnja, nektarina, marelica, sliva). Plesen lahko napade cvet, sadež, pecelj in majhne vejice. Tri vrste rodu Monilinia, ki so povzročiteljice rjave gnilobe so: M. fructicola, M. laxa in M. fructigena, pri čemer se slednji pojavljata tudi v Sloveniji.

Simptomi

Simptomi so podobni pri vseh koščičastih vrstah sadja. Cvetovi in vejice venejo, nastajajo razjede, sadeži gnijejo. Prvi simptomi se pojavijo spomladi, ko se odprejo cvetovi. Okuženo tkivo cvetov oveni, postane rjava in je vcasih prekrito s sivo-rjavimi sporami. Oboleli cvetovi ponavadi ostanejo na drevesu do poletja. Gliva se iz okuženega cveta ali ploda preseli na pecelj. Tam napade in povzroča razjede na vejicah. Razjeda lahko postane krožna in povzroči odmrtje vejice nad razjedo. Okoli robov razjed lahko nastane kalusno tkivo, zato se razjeda v poznejših sezonah ne razširi.
Nezreli plodovi so bolj odporni, medtem ko se bolj zreli sadeži hitreje okužijo. Okužba se kaže kot pojav mehkih rjavih lis, ki se hitro širijo in tvorijo temno zrnato maso konidijev. Celoten sadež hitro gnije, nato se posuši in skrci v nagubano mumijo. Zgnito sadje in mumije lahko ostanejo na drevesu ali padejo na zemljo. Okužba sadežev se hitro širi, še posebej ob slabih vremenskih pogojih in če se sadeži dotikajo.

Zatiranje

Ukrepi za zmanjševanje možnosti okužbe in preprecevanje bolezni so:

Čiščenje sadovnjaka je zelo pomembno v nadzoru bolezni. Vso odpadlo in zgnilo sadje je potrebno pobrati in temeljito uničiti. Pomembno je odstraniti vse mumije z dreves. V času mirovanja je potrebno izrezati vse razjede na vejah. Prezrelo in gnilo sadje v skladišču je potrebno takoj odstraniti in uničiti.
Z nadzorovanjem škodljivih žuželk se zmanjša število poškodb, ki so lahko vstopno mesto za glivo.
Posebno skrb je potrebno posvetiti obiranju in pakiranju sadja, da se le-to ne poškoduje. Sadje naj bo ohlajeno takoj po obiranju, po možnosti okrog 0°C.
Odstranitev divjih ali zanemarjenih sadnih dreves, ki služijo kot rezervoar za povzročitelja.
Uporaba odpornejših sort koščičastega sadja.
Fungicidi (z npr. fenheksamidom) so pomemben del preventive. Pravilna uporaba tako zaščitnih kot sistemskih fungicidov ščiti cvet in plod ter zmanjša količino spor na okuženih mestih in možnost okužbe čez zimo.