Arhiv kategorij: Bolezni

oidij

Oidij vinske trte

Matevž

oidij

Micelij glive, povzročitelja plesni (Unicula necator = Oidium tuckeri), raste na zunanji površini zelenih delov rastline in zajeda celice gostitelja, v katerih glivica najde potrebna hranila za razvoj. Po relativno kratki latentni fazi, v kateri gliva nabira moč za nadaljnje okužbe, prične gliva bolj ali manj kontinuirano sporulirati.

Za okužbo rastline voda ni potrebna, vendar visoka relativna vlaga pospešuje razvoj glive. Optimalne razmere za razvoj glive nastopijo v toplem in suhem vremenu z močnejšimi nočnimi ohladitvami in soparnem vremenu brez padavin. Močno deževje deluje na razvoj glive neugodno, saj voda spira micelij in spore glive s površine listnega tkiva. V deževnih obdobjih najdemo glivo pogosto samo na spodnji strani listov in tistih mestih, ki so zaščitena pred dežjem.

Gliva prezimuje na dva načina: lahko tvori kleistotecije na zgornji površini listov, ali pa prezimi v zimskih očesih. Kleistotecije najdemo kot majhne črne pike na močno napadenih listih. Očesa, ki so okužena z micelijem glive so bolj občutljiva na mraz. V hudih zimah napadeni brsti pozebejo, z njimi odmre še gliva. To pomeni skoraj 100% uničenje glive.

Simptomi

Na zgornji strani lista se pojavijo svetle pege, ki izgledajo kot oljni madeži – sivkasto-belkasta pepelasta prevleka. Ob močnejšem napadu se pričnejo listi zvijati, postanejo trdi, rumeni, nato porjavijo in odpadejo. Grozde lahko napade že kmalu po cvetenju, pa tudi pozneje, vse do septembra. Napadene jagode navadno zgnijejo. Gliva napade tudi cele poganjke in povzroči njihovo sušenje ali pa slabo odebelitev in olesenitev.

Zatiranje

Uporaba odpornih sort – bčutljivost posameznih sort je zelo različna. Ekstremno občutljivi so kerner, trollinger, portugalka in elbling. Pinoji so manj občutljivi. Silvanec in rizvanec sta srednje občutljiva.

Z uporabo fungicidov (dinokap).

črna listna pegavost

Črna listna pegavost

Matevž

črna listna pegavost

Črno listno pegavost številnih rastlin povzročajo glive iz rodu Alternaria. Tako npr. gliva A. brassicae povzroča črno listno pegavost kapusnic, medtem ko gliva A. solani povzroča črno listno pegavost na krompirju in paradižniku.

Simptomi

Gliva okuži vse nadzemne organe, pri čemer so znamenja okužbe na vseh organih podobna. Na listih se pojavijo rjavočrne okroglaste do ovalne pege z bolj ali manj vidnimi temnimi koncentričnimi krogi. Pege so pogosto obrobljene z rumenim robom. S časom se pege med seboj združujejo, listi začno rjaveti, se zvijati in sušiti. Okužba se običajno najprej pojavi na spodnjih (starejših) listih in se nato širi na zgornje liste ter okuži tudi plodove. Okuženi plodovi začno v in ob pegah pokati in gniti, kar vodi do sekundarnih okužb s saprofitskimi glivami in bakterijami. Sledi kar še pospeši propadanje plodov in celotne rastline.

Patogen P. viticola prezimi v obliki oospor v odmrlem rastlinskem materialu, včasih pa tudi v okuženih vejah. Med vlažnim spomladanskim obdobjem oospore kalijo in tvorijo sporangije. Sporangiji ali zoospore se nato z vetrom prenesejo na liste, kjer okužijo rastlino skozi listne reže. Skozi listne reže micelij požene sporangijofore, ki služijo za hitro razširjanje okužbe in/ali sekundarno okužbo. Za sam razvojni krog je potrebno od 5 so 18 dni, kar je odvisno od vlažnosti, temperature in drugih faktorjev.

Zaščita

Najboljši protiukrep je vsekakor preventiva, saj je bolezen po pojavitvi precej težje kontrolirati. Najučinkovitejša je kombinacija razlicnih protiukrepov:

  • Glede na to da gliva preživi na inficiranih ostankih rastlin, je pomembno, da le-te ob koncu rastne sezone odstranimo z vrta oziroma polja in tako preprečimo nadaljnjo okužbo naslednja leta.
  • Rastline sadimo na sončno in zračno lego, kjer ni pogostih jutranjih ros oziroma se rosa prej posuši.
  • Uporabljati moramo neokužena semena in sadike.
  • Izogibati se moramo zalivanju po listih, kar še posebej to velja za večerne ure, ko bi se vlaga dolgo časa zadrževala na listih.
  • Na manjših površinah lahko odtrgamo okužene liste in tako zmanjšamo nadaljnjo širitev okužbe.
  • Obvezno je kolobarjenje, predvsem moramo vkljucevati rastline, ki ne pripadajo družini razhudnikovk.
  • Vzdrževanje fertilnosti zemlje, še posebej moramo paziti, da ne pride do pomanjkanja dušika (bolezen je namreč pogosto povezana s pomanjkanjem dušika, zlasti proti koncu rastne sezone).
  • Sajenje sort, ki so (bolj) odporne na črno listno pegavost.
  • Uporaba fungicidov. Uporaba fungicidov je predvsem smiselna, če se bolezen pojavi do vključno prve polovice avgusta. V kolikor se namrec pojavi kasneje ne naredi toliko škode na plodovih, da bi bilo škropljenje smiselno.

Bakterijske vaskularne bolezni rastlin

Matevž

Povzročitelji

Najbolj znane vrste bakterij, ki povzročajo te vrste poškodb so:

  • Clavibacter (Corynebacterium)
  • C. michiganense subsp. sepedonicum – kolobarjasto gnitje pri krompirju
  • C. michiganensesubsp. michiganense – rak in sušenje pri paradižniku
  • Curtobacterium
    (Corynebacterium) flaccumfaciens – sušenje fižola
  • Erwinia – sušenje buč (E. tracheiphila), koruze (E. stewartii), hrušk (E. amylovora)
  • Pseudomonas – sušenje plodov razhudnikovk (Ps. solanacearum), bolezen Moko pri bananah
  • Xanthomonas campestrispv. campestris – sušenje pri križnicah

Bakterije vstopijo v vaskularno tkivo, se tam razmnožujejo in pomikajo skozi ksilem, motijo transport vode in nutrientov kar vodi v venenje in odmiranje nadzemnih delov rastline. Podobne simptome kažejo tudi okužbe z glivami (Fusarium, Verticillum in Ophiostoma). Medtem, ko glive ostanejo skoraj izključno v vaskularnem tkivu do smrti rastline, pri bakterijskem sušenju bakterije navadno uničijo dele
celičnih sten ksilemskih celic ali povzročijo v njih razpoke že zelo zgodaj v razvoju bolezni. Bakterije de torej lahko razširijo tudi v sosednji parenhim, kjer uničujejo celice in jih nadomestijo z votlim prostorom napolnjenim z
bakterijami, lepljivo snovjo in celičnimi ostanki. Bakterije lahko okužijo tudi liste, v katerih prehajajo iz žil ali celo na površino lista. Bolj splošno velja, da se te bakterije primarno omejijo na vaskularne elemente in ne dosežejo
površja rastline, dokler ta ne propade zaradi bolezni. Bakterije prezimijo v rastlinskih ostankih v prsti, v semenih, v vegetativnih razmnoževalnih strukturah in v nekaterih primerih v insektih. V rastlino vstopijo skozi rane, ki razkrijejo vaskularne elemente. Iz rastline na rastlino se razširjajo prek zemlje, kontaminiranega orodja, z nepravilnim rokovanjem, z direktnim kontaktom rastlina – rastlina in z insekti. Nadziranje je težavno, pomembno je kolobarjenje, izbira odpornejših vrst, razkuževanje semen, kontrola insektov kot vektorjev, odstranjevanje rastlinskih ostankov,…

Kumarna bakterijska ovelost

Bolezen povzroča bakterija Erwinia tracheiphila. Napadenim rastlinam se sušijo listi, vitice in nazadnje rastlina odmre. Napadenim plodovom pa zgnije založno tkivo.

Ob infekciji pride do sušenja in odpadanja listov, ter poškodb vseh poganjkov. Napadeno steblo se najprej zmehča
in obledi, nato ovene, postane krhko in suho. Pri bolj odpornih rastlinah ali pod neugodnimi pogoji se simptomi razvijajo počasneje. Ko okuženo steblo odrežemo ali stisnemo med prsti, prikaplja bela tekočina, ki kaže na bakterijsko
prisotnost. Ko napreduje gnitje plodov v notranjosti se na površju pojavijo temne pege, ki se večajo, v končni fazi plod propade.

Bakterija Erwinia tracheiphila preživi le nekaj tednov v inficiranih rastlinskih ostankih. Zimo pa preživi v
črevesju dveh vrst hroščov. Spomladi se hrošči, ki prenašajo te bakterije,
hranijo z listi in ustvarijo poškodbe, skozi katera vdrejo bakterije, ki jih hrošči izločajo z iztrebki. Bakterije prodrejo v ksilem, se namnožijo in razširijo v vse dele rastline. S svojo prisotnostjo in polisaharidi, ki jih
izločajo, mašijo žile. Preko peceljev se lahko okužijo tudi plodovi.

 Bakterijski hrušev ožig

Bakterijski hrušev ožig je najhujša
bolezen hrušk in lahko pod določenimi pogoji povsem onemogoči gojenje hrušk. Povzroča jo bakterija Erwinia amylovora. Bolezen uničuje vejice in
cvetove, hkrati pa lahko zaduši tudi velike veje. Mlada drevesa so pogosto povsem uničena v eni rastni sezoni.

Okuženi cvetovi postanejo vodeni, se skrivijo in porjavijo. Posušeni cvetovi lahko odpadejo ali pa ostanejo na drevesu. Kmalu za tem se tudi na listih iste veje pojavijo rjavo-črne tvorbe na glavnih žilah, ali pa na robovih in med žilami. Ob napredovanju okužbe listov se ti zgrbančijo in povesijo. Končni poganjki in peclji ob okužbi počrnijo in se
povesijo. Iz pecljev in končnih poganjkov se bolezen širi v večje veje, na kateri se pojavijo rakaste tvorbe. V primeru, da rak obkroži celo vejo, del nad rakasto tvorbo odmre. Okuženi nezreli plodovi podobno kot cvetovi najprej zvodenijo, nato počrnijo in lahko ostanejo na drevesu še več mesecev po infekciji. Ob vlažnih pogojih se na površini pred kratkim okuženih delov rastline pojavijo kapljice mlečno bele lepljive tekočine, ki pa se kmalu posušijo.

Bakterije prezimijo v rakastih tvorbah, iz katerih se spomladi razširijo v zdravo lubje. Ob vlažnem vremenu (v času odpiranja cvetov) se pojavi na površini bela lepljiva tekočina polna bakterij. Bakterije se lahko prenesejo s pomočjo te tekočine z žuželkami, dežjem
in vetrom. V cvetove bakterije vstopijo preko žlez, ki sintetizirajo nektar, v liste pa preko listnih rež in hidatod. Pogosto pa jim za vdor v rastlino služijo tudi poškodbe na površini dreves. Znotraj cvetov se bakterije hitro razmnožujejo in premikajo navzdol proti peclju cvetov in socvetja. Ob okužbi peclja socvetje propadejo vsi cvetni nastavki nad mestom okužbe.

Breskova kodravost

Breskova kodravost – prepoznamo jo po nakodranih listih

Matevž

Breskova kodravostVerjetno najbolj razširjena bolezen breskev je breskova kodravost. Povzroča jo gliva Taphrina deformans, ki za razliko od cvetne monilije okužuje liste rastlin in povzroča značilne deformacije.

Močno okuženi listi odpadejo, drevo pa nato ponovno ozeleni. Zaradi kodravosti se listje razvije dvakrat, kar drevo zelo izčrpa. Posledice so odsotnost cvetnih popkov za prihodnje leto in nedozorel les, kar pogosto vodi v odmiranje vej zaradi zmrzali.

Breskova kodravost napada liste

Breskovo kodravost prepoznate po tem, da se lističi breskev ne oblikujejo normalno, temveč se kodrajo in namehurijo, mesnato odebelijo, postanejo krhki in lomljivi. Odvisno od sorte se lahko obarvajo bledo rumeno do rdeče. Na spodnji strani okuženih listov lahko opazimo belo žametasto prevleko, ki jo sestavljajo aski s trosi. Že nekaj tednov po brstenju listi postopoma porjavijo, se posušijo in odpadejo. Močno napadeno drevo odvrže vse liste in plodiče. Iz spečih očesc pa že junija lahko poženejo novi lističi. Do konca poletja tako drevo skoraj normalno ozeleni.

Kako jo preprečimo

Breskova kodravost je precej trdovratna bolezen, ki se je bomo zanesljivo znebili le z rednim škropljenjem.  S škropljenjm začnemo že jeseni, ko odpade večino listov. Drevo v celoti (krošnjo in deblo) temeljito poškropimo z bakrovimi pripravki, nato pa škropljenje ponovimo še proti koncu zime. Takrat je najbolje, če opravimo dve zaporedni škropljenji v presledku 14 dni. Poškropiti jih moramo vsaj 1-3 tedne preden začnejo brsti spomladi odganjati. Če je v času brstenja vreme deževno, je priporočljivo škropiti še tretjič v fazi tik pred cvetenjem, vendar lahko takrat uporabljate samo še organske fungicide.

Pomembno pa je, da tudi med sezono redno odstranjujemo vso obolelo listje. Obolele liste čim prej poberite in jih uničite, s čimer boste preprečili širjenje spor). Če je napad močan, odstranimo tudi vse plodove. S tem boste sicer izgubili pridelek, boste pa poskrbeli, da se drevo ne bo preveč izčrpalo in posledično morda propadlo.