Cvetača je zelenjava za hladnejši del leta, pri čemer je v primerjavi s preostalimi križnicami nekoliko težavnejša za vzgojo.

Pridelajte si čudovito cvetačo

Podobno kot večina zelenjave, tudi cvetača potrebuje vsaj 6 ur polnega sonca. Potrebuje tudi bogata in dobro odcedna tla, za katera je najbolje, da imajo rahlo kisel pH (slednje pomaga pri preprečevanju bolezni). Pred sajenjem v gredo vdelajte veliko organske snovi in po potrebi še popolno mineralno gnojilo.
Cvetačo posejte približno 7 tednov, preden jo boste presadili na prosto, pri čemer jo na prosto presadimo nekako 2-3 tedne pred zadnjo slano (odvisno od vrta do vrta). Cvetača se bo tako dovolj razvila in ojačala pred poletno pripeko in sušo. Med rastlinicami pustite 45-60 cm prostora.
Med rastjo rastline dobro zalivajte in občasno pognojite, saj lahko vsaka prekinitev rasti zaradi stresa prepreči tvorbo cvetnih nastavkov.
Ne pozabite preveriti tudi dobre in slabe sosede cvetače.

Pobiranje

Cvetačo poberemo, ko velikost glave doseže 15-20 cm. Pri tem pazite, socvetje ne dobi zrnatega videza in ne bodo vidni posamezni cvetovi. V tej fazi namreč se kvaliteta pridelka že znižuje. Cvetačo poberemo tako, da odrežemo glavno steblo. Preostanek rastline lahko zavržemo, saj navadno ne razvije stranskih poganjkov. Na odrezani glavi pustimo vse liste, saj ščitijo užitne dele pred poškodbami. Cvetača dobro prenaša zmrzovanje, zaradi česar lahko višek pridelka mirno zamrznete.

Hranljivost

100 g cvetače vsebuje:

• 20 kalorij
• 2,5 g vlaknin
• 2 g beljakovin
• 5 mg ogljikovih hidratov
• 46 mg vitamina C
• 57 ug folne kisline
• 22 mg kalcija
• 0,44 mg železa

Čebula in česen sta zelenjavi, ki vsebujeta številne zdravilne snovi. Z njima lahko znižujemo holesterol, znižujemo vročino in zdravimo vneto grlo in prehlad.

Kdaj in kako sadimo česen in čebulo

Česen in čebula sta dve izmed prezimnih zelenjavnic, ki jih lahko sadimo v jesenskem času. Za sajenje čebule in česna izberemo sončno mesto z bogatimi tlemi. Greda naj bo pognojena, vendar ne neposredno pred sajenjem (najbolje je približno pol leta prej). Prav tako naj ne bi na istem mestu rastla čebula ali česen v zadnjih treh letih, saj tako zmanjšamo razširjanje škodljivcev in bolezni.
Jesensko čebulo lahko posadite nekje med septembrom in novembrom, česen pa v oktobru ali novembru. Spomladansko čebulo lahko posadite skoraj takoj, ko so tla primerna za obdelavo (začetek marca-sreda aprila). Podobno tudi česen navadno posadimo že na začetku marca, saj potrebuje veliko časa za rast in zorenje.
Česen posadite približno 5 cm globoko in med njimi pustite okrog 15 cm prostora. Posamezne vrste česna naj bodo razmejene s 30 cm prostora. Za čebulo potrebujete le 25 cm prostora med posamezno vrsto in 10-15 cm med posameznimi čebulami.

Ne pozabite preveriti tudi dobre in slabe sosede česna in čebule.

Čebula ne potrebuje veliko oskrbe

Poleti zalivanje navadno ni potrebno. Ob suši zalivajte skromno, saj čebula in česen ne marata zastajanja vode. Redko listje ne zastre plevelov, zaradi česar morate grede redno pleti.

Pobiranje čebule in česna

Najboljši čas za pobiranje čebule (jesenske) je nekje od junija naprej. V avgustu pa izvedemo pobiranje spomladanske čebule. Jesenski in spomladanski česen pa lahko začnete nabirati nekje v juliju oz. avgustu.
Nabran pridelek razprostrite na suhem in zračnem mestu in pustite 1-2 tedna, da se dobro presuši. Posušene čebule in česen vskladiščite na hladnem in suhem mestu.

Bolezni in škodljivci

Med boleznimi se na čebuli najpogosteje pojavljata čebulna plesen (Peronospora destructor) in siva plesen (Botrytis). Čebulna plesen se kaže kot ovalna ali okrogla rumeneča mesta, ki se pojavijo na listih. Napadeno tkivo (predvsem čebulni vrat) postane gobasto. Pri sivi plesni, ki se razvije na vratu čebule, slednji postane voden, rjav in mehak. Gniloba postopoma napreduje in čebula se mumificira (podobno kot okuženo sadje). Okužene rastlina navadno na vrtu ne kažejo znakov bolezni, temveč se le-ti pojavijo šele ob skladiščenju.
Med škodljivci pa med najbolj škodljive spadata čebulna muha in porova zavrtalka.

Katero čebulo izbrati

Izbiro čebule, ki jo gojite na vrtu, lahko prilagodite svoji kuhinji, saj ni vsaka čebula primerna za vsako jed.

Rumena čebula

Rumena čebula je vrsta čebule, ki se jo najpogosteje uporablja v kuhinji. Ima najizrazitejši okus in je primerna je za večino jedi. Ker ima veliko sladkorja, je najbolj primerna za karameliziranje v ponvi. Vsebuje tudi veliko prehranskih vlaknin.

Bela čebula

Bela čebula vsebuje več vode kot druge sorte, zaradi česar je blažjega okusa. Primerna je npr. za solate, juhe in enolončnice.

Rdeča čebula

Rdeča čebula ima pravtako blažji okus, vendar ni primerna za kuhanje. Bolje se poda v solate in kot priloga jedem.

Mlada čebula

Mlado čebulo je seveda najbolje uživati surovo. Uporabimo jo lahko v celoti – beli in zelen del poganjka. Vsebuje tudi veliko vitamina C in vitamina K.

Šalotka

Šalotka razvije večje število manjših čebulic, ki so močnega okusa (močnejšega v primerjavi z rumeno čebulo). Odlično se obnese v solatah, vloženih jedeh ali drugih jedeh, kjer želimo nekoliko močnejši okus po čebuli.

Hranljivost

Pol sklede (približno 125 ml) zelene čebule vsebuje:

• 13 kalorij
• 1,2 g vlaknin
• 0,9 g beljakovin
• 2,8 mg ogljikovih hidratov
• 2500 IU vitamina A
• 22,5 mg vitamina C
• 0,9 mg železa

pol sklede (približno 125 ml) čebule vsebuje:

• 29 kalorij
• 2 g vlaknin
• 1 g beljakovin
• 6,6 mg ogljikovih hidratov
• 6 mg vitamina C
• 60 mg vitamina B

Če bi moral izbrati zelenjavo, ki je izredno enostavna za gojenje in hkrati bogato obrodi, bi se nedvomno odločil za bučke. Pri tem imajo buček v rokavu še en adut – odličen okus. Če boste enkrat gojili bučke na svojem vrtu, jih ne boste nikoli več kupovali v trgovini. Sočni mehki plodovi s kremastim okusom imajo le malo skupnega s pogosto usnjatimi in celo nekoliko grenkimi plodovi, ki jih včasih dobimo v trgovinah. Bučke so tudi odličen vir vitamina C, saj boste s polovico bučke pokrili približno četrtino dnevne potrebe vitamina C. Bučke pa vsebujejo tudi beta karoten, folno kislino in kalij.

Kako jih gojimo?

Ko se vreme dovolj otopli, lahko bučke posejemo neposredno na gredo, vendar je bolje, če jih nakalimo že v rastlinjaku. Posamezna semena bučke posejte v majhne lončke, približno 2-3 cm globoko. Po zadnjem mrazu lahko kalice presadite na prosto. Za dobro rast in kvaliteten ter obilen pridelek, bučke posadite na sončno mesto. Tla naj vsebujejo tudi dovolj organske snovi, ki bodo zadrževala vlago.

Po sajenju je pomembno, da rastline redno zalivate. Pri tem zalivajte zemljo ob bazi rastline in se izogibajte močenju listov in cvetov. Slednje lahko povzroči razvoj pepelaste plesni, ki prekrije liste in izčrpava rastline. Na lahkih tleh posadite rastline v majhno globel, ki bo zadrževala vlago v bližini rastline. Okrog rastline lahko dodate še zastirko iz komposta, ki bo pomagala zadrževati vlago.
Nabiranja bučke se je najbolje lotiti z ostrim nožem, saj lahko z vrtenjem in vlečenjem plodov poškodujete rastline. Z rednim odstranjevanjem plodov, boste spodbudili rastline k tvorbi novih cvetov. Poleg plodov pa lahko pri bučkah za kuho uporabite tudi cvetove.

Ne pozabite preveriti tudi dobre in slabe sosede bučk.

Zanimive sorte

Bodite tudi nekoliko pustolovski in na svoj vrt posadite mešanico različnih sort. Poleg klasičnih podolgovatih plodov, lahko najdete tudi bučke s kroglastimi (npr. sorta Tondo di Piacenza’) ali rumenimi plodovi (sorta ‘Soleil’).