Arhiv kategorij: Škodljivci

kaparji

Kako se zaščitimo pred kaparjem

Matevž

kaparKaparji so kljunate žuželke in spadajo med najhujše rastlinske škodljivce. Radi napadajo lista in stebla mnogih rastlin v rastlinjakih in na vrtu.

Samice so podobne luski, ki jo izoblikujejo z izločanjem voska. Odrasle žuželke so negibne in so zaščitene z belim, rumenim ali rjavim ščitom, ki je lahko hitinski ali voščeni. Odvisno od vrste je ščitek lahko različno velik in doseže do 5 mm premera. Pod voščeno lusko se samica skriva toliko časa, da postane spolno zrela in začne proizvajati jajčeca.
Kaparji se lahko na napadeni rastlini močno namnožijo, tako da skorjo popolnoma prekrijejo, kar je pogost pojav predvsem na mladem sadnem drevju. Jajca ležejo, kar pod svoje telo in jih tako zavarujejo z lastnim ščitom. Samice pa lahko kot dodatno zaščito izločajo tudi bele voščene niti.

Izleženi kaparji so aktivni in se premikajo po gostiteljski rastlini, dokler ne najdejo najprimernejšega mesta za hranjenje, kjer bodo preživeli večino življenja.

Simptomi najpogostejših vrst

Češpljev kapar (Parthenoleucanium corni)

Sesa sok rastlin, s čimer rastlino oslabi. Zgleda kot majhen (1-6 mm velik) mehurček, ki se pritrja na rastlinska stebla ali liste. Napadene rastline so zakrnele in deformirane, listi postopoma porumenijo. Rastline postopoma slabijo in postajajo občutljive za druge škodljivce in bolezni. Na spodnjih listih se pojavi medena rosa ali mana, na kateri se lahko razraste sajasta plesen. Ogrožene so okrasne rastline, rastline v rastlinjakih, ter drugih zaprtih prostorih.

Kot preventivo pred temi škodljivci, se lahko okrog debel namestiti lepilni trak, s čimer se ličinkam preprečuje selitve na druge dele rastline. V sredini poletja se lahko za zatiranje v nasad naseli parazitske ose Meataphycus helvolus, ki so plenilke kaparjev. Uporabljamo lahko tudi škropiva na bazi maščobnih kislin (spomladi ali pa na začetku poletja, ko so kaparji še ličinke in se sprehajajo po rastlini).

Volnati kapar (Pseudococcus in Plancoccus spp.)

Živali izgledajo kot majhni, beli, kosmati mehurčki, dolgi okrog 4 mm. V toplih in vlažnih pogojih se razmnožujejo čez vse leto. Simptomi so enaki kot pri češpljevem kaparju. Ogrožene so okrasne rastline, rastline v rastlinjakih, ter drugih zaprtih prostorih.

Novo kupljene rastline je dobro imeti nekaj časa ločene od drugih rastlin, dokler se ne prepričamo, da so brez škodljivcev. Zatiramo jih s pikapolonicami (Cryptolaemus montrouzieri), predvsem poleti ko se temperature dvignejo nad 10°C.

čebulna muha

Čebulna muha lahko napade tudi trikrat na sezono

Matevž

čebulna muhaČebulna muha je majhen leteči škodljivec, ki je po velikosti nekoliko manjši od hišne muhe in je rjavkasto črne barve. Prvi nalet v sezoni navadno opazimo sredi meseca aprila, vendar je točnejši čas odvisen od temperaturnih razmer. Prvi nalet navadno naredi največ škode na čebuli. Drugi nalet se pojavlja konec maja, zadnji pa septembra in oktobra, zaradi česar naredi največ škode na poru.

Samica čebulne muhe odloži v skupinah od 5 do 20 belkasta jajčeca. Jajčeca odloži na konice listnih poganjkov, na čebulice ali na tla v bližini rastline. Iz teh se razvijejo bele ličinke, ki se v čebulico zavrtajo od strani ali vanjo vstopijo pri osnovi listov. Ličinke se v čebulici hranijo 15-25 dni in zrastejo do velikosti 1 cm, nato jo zapustijo in se zabubijo v tleh. Zadnja generacija čebulne muhe prezimi v zemlji v obliki bube.

Čebulna muha povzroča značilne znake

Najhitreje bomo prisotnost čebulne muhe opazili na mlajših listih mlade čebule. Listi se začnejo grbančiti, rumeneti in sušiti. Značilne znake bomo nekoliko kasneje opazili tudi na starejših listih. Zaradi objedanja ličink, bo čebula začela gniti, kar bo povročalo razvoj neprijetnih vonjav. Prisotnost gnitja nas lahko zavede, da prisotnost čebulne muhe zamenjamo za čebulno gnilobo, saj so si simptomi podobni. Čebulna muha se od čebulne gnilobe razlikuje po tem, da se gnitje pri čebulni muhi začne na vrhu čebule, medtem ko se pri čebulni gnilobi le-to pojavi na spodnjem delu čebule.

Kako preprečimo napad čebulne muhe

Najbolj praktične pri ugotavljanju prisotnosti čebulne muhe na vrtu so rumene lepljive ploščice, ki naj bodo zaradi učinkovitosti postavljene največ 30 centimetrov nad rastlinami. Z lepljivimi ploščicami boste lahko ocenili, kdaj je nalet muh največji in je potrebno čebulo pokriti z vrtno tkanino. Pri pokrivanju pazite, da rastlin ne pokrijete čisto pri tleh, saj lahko pride do nastanka plesni in gnilobe. Loki, ki bodo podpirali kopreno naj bodo visoki vsaj 50 cm. Pod kopreno pa ne pozabite pleti in zalivati ter okopavati čebule. Kopreno pustite na gredi nekje do sredine maja.

Verjetnost težav lahko zmanjšate, če čebule ne sadite v tla z veliko nepredelane organske snovi, v kateri se lahko zadržujejo ličinke čebulne muhe. Koristno pa je tudi, se izognete sajenja čebule, ko ima čebulna muha prvi nalet (v mesecu aprilu).

Ekološko zatiranje čebulne muhe

Proti čebulni muhi se lahko borite tudi na ekološki način. Za škropivo lahko uporabite pripravek iz rabarbare. Stebla rastline so sicer uporabna v kulinariki, njeni listni pa so močno strupeni in jih lahko uporabimo za pripravo škropiva. Kilogram listov namočite v petih litrih vode. Vodo zavrite in kuhajte približno 10 minut. Prevretek odcedite in ohladite, nato pa ga lahko uporabljate za škropljenje po rastlinah.

Med dobrimi sosedi čebule je tudi korenje, za katerega pogosto pravijo, da lahko prepreči napad čebulne muhe. Žal je korenje spomladi, ko samice čebulne muhe odlagajo jajčeca še premajhno, da bi preprečilo napad čebulne muhe. Nasprotno pa je lahko dobra zaščita za por, ki ga pesti tudi porova zavrtalka.

porova zavrtalka

Porova zavrtalka napada por in čebulo

Matevž

porova zavrtalkaPorova zavrtalka je majhen leteči škodljivec rumenkasto rjave barve, ki je po velikosti nekoliko manjši od hišne muhe in nekoliko večji od čebulne muhe.

Odrasle muhe porove zavrtalke začnejo letati v prvi polovici aprila. Iz odloženih jajčec se razvijejo ličinke prvega spomladanskega rodu, ki jih najdemo v čebuli od sredine aprila do konca maja oziroma začetka junija. Odrasle žerke se v drugi polovici maja in v začetku junija zabubijo za luskolisti ali ob čebulici blizu osnove stebla in preidejo v poletno mirovanje. Odrasli osebki drugega (jesenskega) rodu se pojavijo proti koncu septembra in v oktobru. Jeseni, od sredine oktobra do novembra, ko se konča razvoj jesenskega rodu, najdemo ličinke predvsem na poru.

Kako preprečimo napad porove zavrtalke

Najbolj praktične pri ugotavljanju prisotnosti porove zavrtalke na vrtu so rumene lepljive ploščice, ki naj bodo zaradi učinkovitosti postavljene največ 30 centimetrov nad rastlinami. Z lepljivimi ploščicami boste lahko ocenili, kdaj je nalet muh največji in je potrebno čebulo pokriti z vrtno tkanino. Pri pokrivanju pazite, da rastlin ne pokrijete čisto pri tleh, saj lahko pride do nastanka plesni in gnilobe. Pokrivanje je pri zaščiti pri porovi zavrtalki nekoliko težavnejše, saj je por septembra velik in ga je veliko težje pokriti. Posajen med korenje bo delno zavarovan, vendar je pokrivanje še vedno najboljša naravna zaščita.

Ekološko zatiranje

Proti porovi zavrtalki se lahko borite tudi na ekološki način. Za škropivo lahko uporabite pripravek iz rabarbare. Stebla rastline so sicer uporabna v kulinariki, njeni listni pa so močno strupeni in jih lahko uporabimo za pripravo škropiva. Kilogram listov namočite v petih litrih vode. Vodo zavrite in kuhajte približno 10 minut. Prevretek odcedite in ohladite, nato pa ga lahko uporabljate za škropljenje po rastlinah.

Med dobrimi sosedi čebule je tudi korenje, za katerega pogosto pravijo, da lahko prepreči napad čebulne muhe. Žal je korenje spomladi, ko samice čebulne muhe odlagajo jajčeca še premajhno, da bi preprečilo napad čebulne muhe. Nasprotno pa je lahko dobra zaščita za por, ki ga pesti tudi porova zavrtalka.