Majski hrošč je pogost škodljivec na naših vrtovih. Največjo škodo delajo njegove ličinke – ogrci, ki zaradi prerazmnožitve občasno naredijo veliko škodo celo na travni ruši. Pri nas se pojavljata dve med seboj podobni vrsti – poljski in gozdni majski hrošč. Poljski majski hrošč je pogostejši in malo večji od gozdnega.

Majski hrošč za razvoj potrebuje več let

Razvoj majskega hrošča poteka tri leta, četrto leto pa po prezimitvi v tleh odrasli hrošči koncem aprila ali v začetku maja zlezejo iz tal in objedajo listje gozdnih in sadnih dreves.

Samice letajo do 2 kilometra daleč in odlagajo jajčeca najraje na sončne zapleveljene travnike. Samica v tla odloži več jajčnih legel, skupaj do 80 jajčec. Po 4 do 6 tednih se izležejo ličinke – ogrci, ki v tem letu ne naredijo opazne škode in prezimijo po prvi levitvi v septembru. Ogrci so bele do 65 mm velike ličinke z rjavo glavo in tremi pari oprsnih nog. Telo je upognjeno v obliki črke “C” in na koncu odebeljeno.

V drugem letu se sredi aprila ogrci začno bolj intenzivno hraniti, hitro rastejo in zaradi svoje požrešnosti lahko naredijo ogromno škodo. Škoda na rastlinah se močno poveča po drugi levitvi v juniju, ko nastanejo ogrci tretjega stadija. Le-ti se požrešno hranijo do jeseni, ko se spet umaknejo prezimovati globlje v tla. Ogrci se premikajo za svežo hrano vodoravno po tleh tudi do metra na dan, kar pomeni, da škoda ni omejena le na manjši del tal, temveč lahko obsega precej širšo površino.

Tretje leto so ličinke nekoliko manj požrešne v svojem prehranjevanju, čeprav še vedno  nadaljujejo z objedanjem. Škoda zaradi objedanja tako ni tako opazna. Konec junija ali v juliju se zabubijo in po dveh mesecih se izvalijo hrošči, ki ne zapustijo tal, temveč v njih prezimijo do pomladi, ko začnejo letati naokrog.

Zatiranje

Za zatiranje lahko uporabimo insekticide z imidaklopridom. Za okolju prijaznejši način zatiranja pa lahko izberete bio-insekticide, ki vsebujejo entomopatogeno glivo Beauveria brongniartii.

Če se pojavi na vaši trati, poskusite trato čim bolje oskrbeti, da si bo lahko čim prej opomogla. To vključuje redno gnojenje, prezračevanje in redno košnjo. Gosta trata bo pomagala tudi zmanjšati površino tal, ki bi samicam majskega hrošča lahko služila za odlaganje jajčec.

Kaparji so kljunate žuželke in spadajo med najhujše rastlinske škodljivce. Radi napadajo lista in stebla mnogih rastlin v rastlinjakih in na vrtu.

Samice so podobne luski, ki jo izoblikujejo z izločanjem voska. Odrasle žuželke so negibne in so zaščitene z belim, rumenim ali rjavim ščitom, ki je lahko hitinski ali voščeni. Odvisno od vrste je ščitek lahko različno velik in doseže do 5 mm premera. Pod voščeno lusko se samica skriva toliko časa, da postane spolno zrela in začne proizvajati jajčeca.
Kaparji se lahko na napadeni rastlini močno namnožijo, tako da skorjo popolnoma prekrijejo, kar je pogost pojav predvsem na mladem sadnem drevju. Jajca ležejo, kar pod svoje telo in jih tako zavarujejo z lastnim ščitom. Samice pa lahko kot dodatno zaščito izločajo tudi bele voščene niti.

Izleženi kaparji so aktivni in se premikajo po gostiteljski rastlini, dokler ne najdejo najprimernejšega mesta za hranjenje, kjer bodo preživeli večino življenja.

Simptomi najpogostejših vrst

Češpljev kapar (Parthenoleucanium corni)

Sesa sok rastlin, s čimer rastlino oslabi. Zgleda kot majhen (1-6 mm velik) mehurček, ki se pritrja na rastlinska stebla ali liste. Napadene rastline so zakrnele in deformirane, listi postopoma porumenijo. Rastline postopoma slabijo in postajajo občutljive za druge škodljivce in bolezni. Na spodnjih listih se pojavi medena rosa ali mana, na kateri se lahko razraste sajasta plesen. Ogrožene so okrasne rastline, rastline v rastlinjakih, ter drugih zaprtih prostorih.

Kot preventivo pred temi škodljivci, se lahko okrog debel namestiti lepilni trak, s čimer se ličinkam preprečuje selitve na druge dele rastline. V sredini poletja se lahko za zatiranje v nasad naseli parazitske ose Meataphycus helvolus, ki so plenilke kaparjev. Uporabljamo lahko tudi škropiva na bazi maščobnih kislin (spomladi ali pa na začetku poletja, ko so kaparji še ličinke in se sprehajajo po rastlini).

Volnati kapar (Pseudococcus in Plancoccus spp.)

Živali izgledajo kot majhni, beli, kosmati mehurčki, dolgi okrog 4 mm. V toplih in vlažnih pogojih se razmnožujejo čez vse leto. Simptomi so enaki kot pri češpljevem kaparju. Ogrožene so okrasne rastline, rastline v rastlinjakih, ter drugih zaprtih prostorih.

Novo kupljene rastline je dobro imeti nekaj časa ločene od drugih rastlin, dokler se ne prepričamo, da so brez škodljivcev. Zatiramo jih s pikapolonicami (Cryptolaemus montrouzieri), predvsem poleti ko se temperature dvignejo nad 10°C.