Arhiv oznak: žuželke

majski hrošč

Majski hrošč in njegove požrešne ličinke

Matevž

majski hroščMajski hrošč je pogost škodljivec na naših vrtovih. Največjo škodo delajo njegove ličinke – ogrci, ki zaradi prerazmnožitve občasno naredijo veliko škodo celo na travni ruši. Pri nas se pojavljata dve med seboj podobni vrsti – poljski in gozdni majski hrošč. Poljski majski hrošč je pogostejši in malo večji od gozdnega.

Majski hrošč za razvoj potrebuje več let

Razvoj majskega hrošča poteka tri leta, četrto leto pa po prezimitvi v tleh odrasli hrošči koncem aprila ali v začetku maja zlezejo iz tal in objedajo listje gozdnih in sadnih dreves.

Samice letajo do 2 kilometra daleč in odlagajo jajčeca najraje na sončne zapleveljene travnike. Samica v tla odloži več jajčnih legel, skupaj do 80 jajčec. Po 4 do 6 tednih se izležejo ličinke – ogrci, ki v tem letu ne naredijo opazne škode in prezimijo po prvi levitvi v septembru. Ogrci so bele do 65 mm velike ličinke z rjavo glavo in tremi pari oprsnih nog. Telo je upognjeno v obliki črke “C” in na koncu odebeljeno.

V drugem letu se sredi aprila ogrci začno bolj intenzivno hraniti, hitro rastejo in zaradi svoje požrešnosti lahko naredijo ogromno škodo. Škoda na rastlinah se močno poveča po drugi levitvi v juniju, ko nastanejo ogrci tretjega stadija. Le-ti se požrešno hranijo do jeseni, ko se spet umaknejo prezimovati globlje v tla. Ogrci se premikajo za svežo hrano vodoravno po tleh tudi do metra na dan, kar pomeni, da škoda ni omejena le na manjši del tal, temveč lahko obsega precej širšo površino.

Tretje leto so ličinke nekoliko manj požrešne v svojem prehranjevanju, čeprav še vedno  nadaljujejo z objedanjem. Škoda zaradi objedanja tako ni tako opazna. Konec junija ali v juliju se zabubijo in po dveh mesecih se izvalijo hrošči, ki ne zapustijo tal, temveč v njih prezimijo do pomladi, ko začnejo letati naokrog.

Zatiranje

Za zatiranje lahko uporabimo insekticide z imidaklopridom. Za okolju prijaznejši način zatiranja pa lahko izberete bio-insekticide, ki vsebujejo entomopatogeno glivo Beauveria brongniartii.

Če se pojavi na vaši trati, poskusite trato čim bolje oskrbeti, da si bo lahko čim prej opomogla. To vključuje redno gnojenje, prezračevanje in redno košnjo. Gosta trata bo pomagala tudi zmanjšati površino tal, ki bi samicam majskega hrošča lahko služila za odlaganje jajčec.

ribezova uš - ušivost ribeza

Ribezova uš

Matevž

ribezova uš - ušivost ribezaRibezova uš (Cryptomyzus ribis), napada rdeči, beli in črni ribez.

Simptomi

Uši so nežno rumeni škodljivci, ki živijo na spodnji strani listov, ki jih objedajo. Pri tem v list sproščajo snovi, ki povzročajo deformacijo listne lamine in nastanek značilnih “žuljev” rumenkaste ali rdečkaste barve. Uš je na listih ribeza aktivna do konca julija, ko se preseli na divje rastoči gozdni čiščljak (Stachys sylvatica). Ob koncu sezone se uši vrnejo na ribez in odložijo prezimna jajčeca.

Zatiranje

Napadi uši nimajo močnih posledic za rastlino, saj še vedno raste, cveti in daje plodove. V kolikor pa vas izgled listov moti, lahko uporabite sistemske insekticide.

kaparji

Kako se zaščitimo pred kaparjem

Matevž

kaparKaparji so kljunate žuželke in spadajo med najhujše rastlinske škodljivce. Radi napadajo lista in stebla mnogih rastlin v rastlinjakih in na vrtu.

Samice so podobne luski, ki jo izoblikujejo z izločanjem voska. Odrasle žuželke so negibne in so zaščitene z belim, rumenim ali rjavim ščitom, ki je lahko hitinski ali voščeni. Odvisno od vrste je ščitek lahko različno velik in doseže do 5 mm premera. Pod voščeno lusko se samica skriva toliko časa, da postane spolno zrela in začne proizvajati jajčeca.
Kaparji se lahko na napadeni rastlini močno namnožijo, tako da skorjo popolnoma prekrijejo, kar je pogost pojav predvsem na mladem sadnem drevju. Jajca ležejo, kar pod svoje telo in jih tako zavarujejo z lastnim ščitom. Samice pa lahko kot dodatno zaščito izločajo tudi bele voščene niti.

Izleženi kaparji so aktivni in se premikajo po gostiteljski rastlini, dokler ne najdejo najprimernejšega mesta za hranjenje, kjer bodo preživeli večino življenja.

Simptomi najpogostejših vrst

Češpljev kapar (Parthenoleucanium corni)

Sesa sok rastlin, s čimer rastlino oslabi. Zgleda kot majhen (1-6 mm velik) mehurček, ki se pritrja na rastlinska stebla ali liste. Napadene rastline so zakrnele in deformirane, listi postopoma porumenijo. Rastline postopoma slabijo in postajajo občutljive za druge škodljivce in bolezni. Na spodnjih listih se pojavi medena rosa ali mana, na kateri se lahko razraste sajasta plesen. Ogrožene so okrasne rastline, rastline v rastlinjakih, ter drugih zaprtih prostorih.

Kot preventivo pred temi škodljivci, se lahko okrog debel namestiti lepilni trak, s čimer se ličinkam preprečuje selitve na druge dele rastline. V sredini poletja se lahko za zatiranje v nasad naseli parazitske ose Meataphycus helvolus, ki so plenilke kaparjev. Uporabljamo lahko tudi škropiva na bazi maščobnih kislin (spomladi ali pa na začetku poletja, ko so kaparji še ličinke in se sprehajajo po rastlini).

Volnati kapar (Pseudococcus in Plancoccus spp.)

Živali izgledajo kot majhni, beli, kosmati mehurčki, dolgi okrog 4 mm. V toplih in vlažnih pogojih se razmnožujejo čez vse leto. Simptomi so enaki kot pri češpljevem kaparju. Ogrožene so okrasne rastline, rastline v rastlinjakih, ter drugih zaprtih prostorih.

Novo kupljene rastline je dobro imeti nekaj časa ločene od drugih rastlin, dokler se ne prepričamo, da so brez škodljivcev. Zatiramo jih s pikapolonicami (Cryptolaemus montrouzieri), predvsem poleti ko se temperature dvignejo nad 10°C.

čebulna muha

Čebulna muha lahko napade tudi trikrat na sezono

Matevž

čebulna muhaČebulna muha je majhen leteči škodljivec, ki je po velikosti nekoliko manjši od hišne muhe in je rjavkasto črne barve. Prvi nalet v sezoni navadno opazimo sredi meseca aprila, vendar je točnejši čas odvisen od temperaturnih razmer. Prvi nalet navadno naredi največ škode na čebuli. Drugi nalet se pojavlja konec maja, zadnji pa septembra in oktobra, zaradi česar naredi največ škode na poru.

Samica čebulne muhe odloži v skupinah od 5 do 20 belkasta jajčeca. Jajčeca odloži na konice listnih poganjkov, na čebulice ali na tla v bližini rastline. Iz teh se razvijejo bele ličinke, ki se v čebulico zavrtajo od strani ali vanjo vstopijo pri osnovi listov. Ličinke se v čebulici hranijo 15-25 dni in zrastejo do velikosti 1 cm, nato jo zapustijo in se zabubijo v tleh. Zadnja generacija čebulne muhe prezimi v zemlji v obliki bube.

Čebulna muha povzroča značilne znake

Najhitreje bomo prisotnost čebulne muhe opazili na mlajših listih mlade čebule. Listi se začnejo grbančiti, rumeneti in sušiti. Značilne znake bomo nekoliko kasneje opazili tudi na starejših listih. Zaradi objedanja ličink, bo čebula začela gniti, kar bo povročalo razvoj neprijetnih vonjav. Prisotnost gnitja nas lahko zavede, da prisotnost čebulne muhe zamenjamo za čebulno gnilobo, saj so si simptomi podobni. Čebulna muha se od čebulne gnilobe razlikuje po tem, da se gnitje pri čebulni muhi začne na vrhu čebule, medtem ko se pri čebulni gnilobi le-to pojavi na spodnjem delu čebule.

Kako preprečimo napad čebulne muhe

Najbolj praktične pri ugotavljanju prisotnosti čebulne muhe na vrtu so rumene lepljive ploščice, ki naj bodo zaradi učinkovitosti postavljene največ 30 centimetrov nad rastlinami. Z lepljivimi ploščicami boste lahko ocenili, kdaj je nalet muh največji in je potrebno čebulo pokriti z vrtno tkanino. Pri pokrivanju pazite, da rastlin ne pokrijete čisto pri tleh, saj lahko pride do nastanka plesni in gnilobe. Loki, ki bodo podpirali kopreno naj bodo visoki vsaj 50 cm. Pod kopreno pa ne pozabite pleti in zalivati ter okopavati čebule. Kopreno pustite na gredi nekje do sredine maja.

Verjetnost težav lahko zmanjšate, če čebule ne sadite v tla z veliko nepredelane organske snovi, v kateri se lahko zadržujejo ličinke čebulne muhe. Koristno pa je tudi, se izognete sajenja čebule, ko ima čebulna muha prvi nalet (v mesecu aprilu).

Ekološko zatiranje čebulne muhe

Proti čebulni muhi se lahko borite tudi na ekološki način. Za škropivo lahko uporabite pripravek iz rabarbare. Stebla rastline so sicer uporabna v kulinariki, njeni listni pa so močno strupeni in jih lahko uporabimo za pripravo škropiva. Kilogram listov namočite v petih litrih vode. Vodo zavrite in kuhajte približno 10 minut. Prevretek odcedite in ohladite, nato pa ga lahko uporabljate za škropljenje po rastlinah.

Med dobrimi sosedi čebule je tudi korenje, za katerega pogosto pravijo, da lahko prepreči napad čebulne muhe. Žal je korenje spomladi, ko samice čebulne muhe odlagajo jajčeca še premajhno, da bi preprečilo napad čebulne muhe. Nasprotno pa je lahko dobra zaščita za por, ki ga pesti tudi porova zavrtalka.