Redkvica je hitro rastoča zelenjava, ki jo lahko gojimo na izredno mali površini. Potrebuje samo dovolj sonca in vlažna ter hranilna tla.

Kdaj in kako sejemo

Zgodnje sorte lahko sejemo skoraj tako, ko postanejo tla primerna za obdelavo. Posejte po eno vrstico redkvice vsakih 10-14 dni, s čimer boste imeli svež pridelek čez celo sezono. Posadite jo lahko tudi med drugo zelenjavo kot npr. brokoli. Spomladanske sorte so bolj odporne na nizke temperature, medtem ko kasneje v sezoni raje posejte poletne redkvice, ki bolje prenašajo vročino.

Semena posejemo 1-2 cm globoko. Kalice razredčimo na razmak 1-2 cm med rastlinami. Če imate na voljo več prostora pa jih razredčite tako, da bo med rastlinami 5-7 cm prostora.

Ne pozabite preveriti tudi dobre in slabe sosede redkvice.

Oskrba

Redkvice odlično uspevajo na skoraj vsakih tleh. Potrebujejo samo s hranili bogata tla in zadosti vlage. Počasen razvoj ob pomanjkanju hranil in/ali vlage povzroči razvoj pekočih in olesenelih redkvic.

Redkvice moramo pobrati še preden se razvije pekočina in cvetni poganjek, saj so takrat najboljše.

Problemi

Če ste s pobiranjem redkvic zamudili, se lahko zgodi, da pride do pokanja korenov. Včasih pride do enakega pojava tudi ob neenakomerni oskrbi z vodo.

Hranljivost

100 g svežih redkvic vsebuje približno:

• 12 kalorij
• 0,35 g proteinov
• 2 g ogljikovih hidratov
• 1 g vlaknin
• 134 mg kalija

Vsebujejo pa tudi vitamin C.

Rdeča pesa je priljubljena zelenjava, ki je odličen vir vitamina C. Rdeča pesa zaradi visoke vsebnosti hranilnih snovi, posebej antioksidativnih pigmentov betalainov, pomaga ohranjati vitalnost srca in ožilja. Poleg korenine lahko uporabljamo tudi zelene dele rastline, ki jih serviramo sveže ali kuhane in vsebuje veliko vitamina A.

Kdaj in kako sejemo rdečo peso

Rdeča pesa je precej odporna na mraz in jo lahko posadimo na gredo tudi do mesec dni pred zadnjo slano. Čeprav pese dobro rastejo ob višjih temperaturah, se kalice lažje zakoreninjajo ob nekoliko hladnejšem vremenu. Posadite rdečo peso večkrat v 3-4 tedenskih razmikih (do sredine poletja) in si tako zagotovite svež pridelek preko cele sezone.

Semena rdeče pese so v resnici skupki semen v posušenem plodu, kar pomeni, da se lahko iz enega samega “semena” razvije več rastlin. Med rastlinicami pustite približno 3-4 cm prostora, kasneje pa jih razredčite tako, da bo med njimi vsaj 5 cm prostora.

Ne pozabite preveriti tudi dobre in slabe sosede rdeče pese.

Pobiranje

Rdečo peso lahko poberemo, ko doseže zaželjeno velikost. V približno 60 dneh bodo dosegle približno 4 cm premera in so že primerne za kuhanje ali vlaganje celih korenov. Če ji zagotovimo dovolj prostora in vlage pa lahko pesa zraste do 8 cm premera. Pri večjih pesah korenina pogosto postane vlaknata in ni več primerna za uporabo.
Rdečo peso lahko vskladiščimo v hladilnik, kjer bo v plastični vrečki ostala sveža tudi več tednov.

Hranljivost

Skleda (približno 250 ml) rdeče pese vsebuje:

• 31 kalorij
• 1,5 g vlaknin
• 1,5 g beljakovin
• 8,5 mg ogljikovih hidratov
• 85,5 IU vitamina A
• 32 mg fosforja
• 53 mikrog folne kisline
• 269 mg kalija
• 0,9 mg železa

Vsebujejo pa tudi vitamin C.

Kako pripravimo rdečo peso

Rdečo peso je najbolje uživati neprekuhano, saj se tako ohrani največ koristnih snovi. Ob kuhanju moramo biti pozorni, saj se betalaini (koristna rdeča barvila) na previsokih temperaturah razgradijo. Rdečo peso je tako priporočljivo kuhati največ 15 minut, pri čemer uporabite paro in čim nižjo temperaturo. Za večjo ohranitev betalainov kuhajte rdečo peso z olupkom in jo olupite šele po kuhanju. Betalaini izboljšujejo splošno počutje, delujejo sproščujoče na organizem in izboljšujejo razpoloženje, zaradi česar bi jih bilo škoda izgubiti.

Naš predlog: Solata iz rdeče pese in jabolk

Za 1 osebo potrebujete:

• 1 rdečo peso
• 1 jabolk
• 1 jedilno žlico feta sira
• sončnična ali konopljina semena
• oljčno olje

Priprava je zelo enostavna, saj gre za solato. Rdečo peso in jabolko narežite na dolge palčke. Nekoliko jih premešajte, nato pa nanje posujte nadrobljen feta sir in semena ter začinite z oljčnim oljem. Solata vsebuje kar 30% dnevnih vlaknin in folne kisline. Folna kislina ugodno vpliva na tvorbo rdečih krvnih celic, obnovo krvi ter odpravljanje slabokrvnosti. Znižuje raven hemocisteina, ki je povezan s tveganjem bolezni srca in ožilja. Prehranske vlaknine rdeče pese pa pozitivno vplivajo na zdravje prebavnega trakta in na krvožilni sistem.

Odlični rdeči sadeži paradižnika sodijo v vsak vrt in na vsak krožnik, saj skrivajo veliko zdravih snovi.

Razlike med sortami

Sorte paradižnika se razlikujejo po velikosti in obliki plodov ter rasti rastline.
Glede na plodove poznamo npr.: okrogle paradižnike, ki so najpogostejša oblika paradižnika v prodaji; volovsko srce, ki so pogosto v uporabi za sendviče; pelati, ki so gojeni za večji delež mesa in koktajl paradižniki, ki se navadno jedo celi v solatah.
Sorte pa se razlikujejo tudi glede na rast. Poznamo: determinirane kultivarje, ki tvorijo plodove naenkrat in zrastejo samo do določene višine. Nasprotno pa nedeterminirani kultivarji rastejo dokler jih ne uniči slana. Pri tem pa ves čas tvorijo nove plodove.

Pri izbiri kultivarjev so pomemebne tudi oznake odpornosti na pogoste bolezni in škodljivce:

• V…odpornost proti uvelosti paradižnika, ki jo povzroča gliva Verticillium
• F…odpornost proti uvelosti paradižnika, ki jo povzroča gliva Fusarium
• N…odpornost proti parazitskim glistam
• T…odpornost proti mozaičnemu virusu tobaka
• A…odpornost proti črni listni pegavosti
• L…odpornost proti listni pegavosti

Kam posadimo paradižnik

Na prosto

Paradižnik ima najraje dobro odcedna tla z veliko organske snovi in rahlo kislim pH-jem. Zelo dobro se odzovejo na dodatek mineralnih gnojil, predvsem fosforja. Prekomerne koncentracije dušika bodo vzpodbudile rast rastline, vendar ne tudi tvorbe plodov. Uporabi gnojila kot so 5-10-10, 5-20-20 ali 8-16-16.
Ob sajenju pustite med rastlinami 60-90 cm prostora, da dopustite kroženje zraka in zmanjšate verjetnost razvoja bolezni.
Paradižnik ne prenese zmrzali, zaradi česar jih lahko na prostem gojimo šele po zadnji zmrzali. Da si zagotovimo čim hitrejši pridelek, je najbolje, da rastline posejemo v toplem prostoru. Semena bodo kalila 7-10 dni. Kalice postavimo na sončno mesto brez neposredne sončne svetlobe. Po sedem tednih so kalice dovolj razvite, da jih prenesemo na prosto.
Ne pozabite preveriti tudi dobre in slabe sosede paradižnika.

V rastlinjak

Čeprav lahko paradižnik uspešno gojimo na prostem, ima vzgoja v rastlinjaku prednost, saj rastline ščiti pred različnimi boleznimi. Pri vzgoji paradižnika v rastlinjaku rastline posadimo v velike lonce, ali pa kar v vreče s substratom. Je pa pri vzgoji v rastlinjaku še toliko bolj pomembno, da poskrbimo za zadostno vlago substrata.

V lonce

Za sajenje paradižnika v lonec, uporabimo velik lonec s cca. 60 cm premera, kar bo rastlini zagotovilo dovolj prostora za razvoj koreninskega sistema. Na dno lonca nadujemo nekaj cm debel sloj drenaže iz grobega peska. Substrat za sajenje pa zmešajte z domačim kompostom in gnojilom za paradižnik. Dodatno lahko v lonec dodate še mikorizne glive, ki bodo pomagale pri izrabi vode in hranil.

Vzgoja paradižnika

Vzgoja paradižnika je zelo enostavna. Paradižniki potrebujejo med rastjo obilico vode, saj plod vsebuje 75% vode. Paradižnik moramo ob suši redno zalivati. Odhlapevanje vode iz tal lahko zmanjšamo z uporabo zastirke.
Zgodnje sorte, ki dozorijo v manj kot 70 dneh, navadno ne potrebujejo obrezovanja. Nasprotno pa kasnejše sorte in sorte z nedeterminirano rastjo redno pincirano in odstranjujeno stranske poganjke, da omejimo rast rastline. Ob tvorbi prvih plodov pride do razvoja stranskih poganjkov, ki se tvorijo v zalistju. Te poganjke odstranimo, saj bodo nosili veliko listja in malo plodov. Prav tako s pinciranjem omejimo rast rastline zatem, ko je nastavila 6-7 grozdov paradižnikov. V kolikor bo rastlina razvila več kot 7 grozdov, odstranitev vse dodatne, saj boste s tem izboljšali kvaliteto preostalih plodov.
Pri visokih sortah paradižnika odstranjujemo tudi zalistnike. Zalistniki so poganjki, ki začnejo rasti med steblom in stranskim poganjkom. S svojo rastjo navzgor povzročajo gosto rast, ki lahko prinese težave z razvojem bolezni.

Skladiščenje pridelka

Paradižnik navadno kar sproti porabimo kot svežo zelenjavo. Najbolje je, če ga pustimo na sobni temperaturi, saj tako še bolje razvije svoj poln okus. V kolikor smo pridelali preveč plodov za sprotno porabo, lahko višek plodov predelamo v mezge, omake ali celo marmelade.

Problemi paradižnika

Pri doma gojenih paradižniki je pogost pojav gnilobe na vrhu plodu. Vzrok je pomanjkanje kalcija v povezavi s pogostim pomanjkanjem vode. Plodove, ki kažejo znake gnilobe odstranimi, da ne jemljejo hranil drugim plodovom.
Paradižnik je občutljiv tudi na bližino črnega oreha, ki v zemljo sprošča za križnice strupene snovi. Rastline lahko propadejo, zaradi česar jih posadite vsaj 10 metrov daleč od drevesa.
Paradižnik napada tudi cela vrsta povzročiteljev bolezni, ki povzročajo črno listno pegavost, uvelost, antraknozo in druge bolezni. Poleg krompirja pa lahko paradižnik napade tudi krompirjeva plesen. Preverite najpogostejše bolezni paradižnika.