Arhiv kategorij: Zelenjava

krompirjeva plesen

Krompirjeva plesen napada krompir in paradižnik

Matevž

krompirjeva plesenKrompirjeva plesen najbolj razširjem patogen krompirja, saj jo lahko najdemo po skoraj vseh predelih sveta. Najbolj nevarna pa je v predelih s hladnim in vlažnim podnebjem. Poleg krompirja krompirjeva plesen (Phytophthora infestans) napada tudi paradižnik in druge predstavnike iz družine Razhudnikovk.

Prepoznajmo krompirjevo plesen

Simptomi se najprej pojavijo na robovih spodnjih listov v obliki temnih pik. V vlažnem vremenu se hitro povečajo in tvorijo temna področja z zabrisanim robom. Na spodnji strani lista se na robu lezije pojavi 3-5 mm široko svetlo področje z micelijem. V daljšem obdobju vlažnega vremena začnejo kmalu vsi nadzemni deli rastlin gniti. Nasprotno je rast glive v suhem vremenu zavrta. V tem primeru svetel rob z glivo ni opazen. Ob nastopu vlažnejšega vremena se razvoj glive pospešeno nadaljuje.
krompirjeva plesenDruga faza razvoja bolezni je infekcija gomoljev. Ob vlažnem vremenu pride namesto do raznosa sporangijev z vetrom, do spiranja sporangijev v tla. Zoospore, ki se sprostijo iz sporangijev vzkalijo in vdrejo v gomolj preko lenticel ali pa preko poškodb na površini gomoljev. Na gomoljih krompirja okuženih z glivo se pojavijo rjavkasta mehka mesta. Razvoj bolezni se nadaljuje na skladiščenih plodovih.

Krompirjeva plesen je lahko vir novih okužb

Mesta infekcije pa lahko služijo za vdor sekundarnim okužbam (npr. bakterija Erwinia carotovora), ki povzročajo mehko gnilobo krompirja. Okuženi gomolji krompirja predstavljajo vir okužbe za naslednjo rastno sezono. Micelij zraste iz gomoljev neposredno v nadzemne dele rastline, zaradi česar je bolje uporabljati vsako leto semenski krompir, vzgojen iz neokuženih rastlin, ki ga dobimo pri zanesljivih proizvajalcih.

Zaščita

Prvi zaščitni ukrep je podobno kot pri vseh boleznih, da uporabljamo samo neokužen rastlinski material iz zanesljivih virov. S sajenjem neokuženih gomoljev bomo takoj poskrbeli za zmanjšano nevarnost okužbe. Pazite tudi pri zalivanju rastlin, saj bo škropljenje po listih povečalo možnost okužbe. Najbolje, je če rastline zalivate zgodaj zjutraj, da se bodo listi do večera posušili. Koristna pa je tudi uporaba kolobarja. Dodatno pa lahko uporabimo različne fungicide na osnovi ditiokarbamtov.
Če so vaše rastline že močno okužene, je najbolje, če rastline požanjete in uničite. Z odstranjevanjem gomoljev pa počakajte 14 dni, da se bo njihova povrhnjica utrdila, s čimer boste zmanjšalo možnost raznosa okužbe.

čebulna muha

Čebulna muha lahko napade tudi trikrat na sezono

Matevž

čebulna muhaČebulna muha je majhen leteči škodljivec, ki je po velikosti nekoliko manjši od hišne muhe in je rjavkasto črne barve. Prvi nalet v sezoni navadno opazimo sredi meseca aprila, vendar je točnejši čas odvisen od temperaturnih razmer. Prvi nalet navadno naredi največ škode na čebuli. Drugi nalet se pojavlja konec maja, zadnji pa septembra in oktobra, zaradi česar naredi največ škode na poru.

Samica čebulne muhe odloži v skupinah od 5 do 20 belkasta jajčeca. Jajčeca odloži na konice listnih poganjkov, na čebulice ali na tla v bližini rastline. Iz teh se razvijejo bele ličinke, ki se v čebulico zavrtajo od strani ali vanjo vstopijo pri osnovi listov. Ličinke se v čebulici hranijo 15-25 dni in zrastejo do velikosti 1 cm, nato jo zapustijo in se zabubijo v tleh. Zadnja generacija čebulne muhe prezimi v zemlji v obliki bube.

Čebulna muha povzroča značilne znake

Najhitreje bomo prisotnost čebulne muhe opazili na mlajših listih mlade čebule. Listi se začnejo grbančiti, rumeneti in sušiti. Značilne znake bomo nekoliko kasneje opazili tudi na starejših listih. Zaradi objedanja ličink, bo čebula začela gniti, kar bo povročalo razvoj neprijetnih vonjav. Prisotnost gnitja nas lahko zavede, da prisotnost čebulne muhe zamenjamo za čebulno gnilobo, saj so si simptomi podobni. Čebulna muha se od čebulne gnilobe razlikuje po tem, da se gnitje pri čebulni muhi začne na vrhu čebule, medtem ko se pri čebulni gnilobi le-to pojavi na spodnjem delu čebule.

Kako preprečimo napad čebulne muhe

Najbolj praktične pri ugotavljanju prisotnosti čebulne muhe na vrtu so rumene lepljive ploščice, ki naj bodo zaradi učinkovitosti postavljene največ 30 centimetrov nad rastlinami. Z lepljivimi ploščicami boste lahko ocenili, kdaj je nalet muh največji in je potrebno čebulo pokriti z vrtno tkanino. Pri pokrivanju pazite, da rastlin ne pokrijete čisto pri tleh, saj lahko pride do nastanka plesni in gnilobe. Loki, ki bodo podpirali kopreno naj bodo visoki vsaj 50 cm. Pod kopreno pa ne pozabite pleti in zalivati ter okopavati čebule. Kopreno pustite na gredi nekje do sredine maja.

Verjetnost težav lahko zmanjšate, če čebule ne sadite v tla z veliko nepredelane organske snovi, v kateri se lahko zadržujejo ličinke čebulne muhe. Koristno pa je tudi, se izognete sajenja čebule, ko ima čebulna muha prvi nalet (v mesecu aprilu).

Ekološko zatiranje čebulne muhe

Proti čebulni muhi se lahko borite tudi na ekološki način. Za škropivo lahko uporabite pripravek iz rabarbare. Stebla rastline so sicer uporabna v kulinariki, njeni listni pa so močno strupeni in jih lahko uporabimo za pripravo škropiva. Kilogram listov namočite v petih litrih vode. Vodo zavrite in kuhajte približno 10 minut. Prevretek odcedite in ohladite, nato pa ga lahko uporabljate za škropljenje po rastlinah.

Med dobrimi sosedi čebule je tudi korenje, za katerega pogosto pravijo, da lahko prepreči napad čebulne muhe. Žal je korenje spomladi, ko samice čebulne muhe odlagajo jajčeca še premajhno, da bi preprečilo napad čebulne muhe. Nasprotno pa je lahko dobra zaščita za por, ki ga pesti tudi porova zavrtalka.

špinača

Špinača – zeleni listi polni okusa in vitaminov

Matevž

špinačaSolate so del našega vsakodnevnega jedilnika in včasih je potrebno v slednjega vnesti nekaj sprememb. Pri tem se odlično obnese špinača. Določena generacija ljudi se bo še spomnila Popaja in morda tudi kakšne zgodbe, ki so nam jo pripovedovali starši, da nas prepričajo, da pojemo vsaj žličko špinače. Naj vas potolažim, da je špinača v kuhinji doživela preporod in se z njo ukvarjajo tudi številni priznani kuharji. Z lastno pridelano špinačo pa boste dosegli okuse, ki jih nikakor ne bi mogli izvabiti iz špinače kupljene v trgovini.

Špinača je tudi odličen vir prehranskih vlaknin in vitaminov kot so vitamin A, B in K.

Špinača potrebuje malo pozornosti

Špinačo je najbolje sejati neposredno na gredo. Le v kolikor imate resne težave s polži, bo bolje, če kalice vzgojite v loncih in jih nato presadite na gredo.

Najprej pripravite gredo tako, da jo prekopljete z vilami in v tla dodate kompost. Potem napeljite vrvice, s katerimi si označite sejalno vrsto. Sejanje špinače v vrste, namesto enakomerno po celotni gredi, bo izboljšalo prezračenost med rastlinami in preprečilo razvoj bolezni. Skopljite manjši jarek, v katerega boste posejali semena in ga zalijte. S tem boste poskrbeli, da bodo semena dobro in enakomerno namočena ter bodo uspešno kalila. Med semeni pustite 2-3 cm prostora, med vrstami pa naredite 30 cm razmik. Z majhnimi razmiki med semeni si boste zagotovili enakomerno in gosto rast kalic, ki pa jih boste morali kasneje razredčiti. Med posameznimi rastlinami naj bo približno 15 cm prostora. Po vsakem redčenju vrste rastlin dobro zalijte, s čimer boste poskrbeli, da se bo zrahljana prst ponovno usedla okrog korenin preostali rastlin.

Liste špinače nabirajte za sprotno uporabo. Pri tem jih je najbolje nabrati zjutraj ali zgodaj dopoldne, ko vsebujejo še največ vlage.

Ne pozabite preveriti tudi dobre in slabe sosede špinače.

Pregled opravil po mesecih:

Jan
Feb
Mar
Apr
Maj
Jun
Jul
Avg
Sep
Okt
Nov
Dec
setev
presajanje
pobiranje

Še nekaj nasvetov

Za čim daljšo sezono okusnih listov, vsakih 14 dni posejte nekaj sejalnih vrst špinače.

Špinača navadno ne pesti preveč težav, vendar lahko pritegne lačne polže. Poskusite jih zaustaviti z metodami, ki so vam dobro služile že do sedaj. Kasneje v sezoni so lahko problem tudi gosenice, ki jih najlaže odstranite ročno ali pa rastline prekrijte z mrežo. Slednja bo preprečila metuljem, da bi odložili jajčeca.

Poskusite lahko tudi z drevesasto špinačo. Drevesasta špinača ni prava špinača, temveč gre za metliko (Chenopodium giganteum), ki jo lahko uporabljamo enako kot navadno špinačo.

solata

Solata – nežni okusni listi

Matevž

solataVzgoja solate na lastnem vrtu je tako enostavna, da je primerna celo za aktivnost z otroki. Poleg tega se boste, ko boste prvič poskusili domačo solato, nenehno spraševali, zakaj ste se vsa ta leta ukvarjali z uvelimi listi zavitimi v celofan, ki so bolj primerni za na kompost kot pa na krožnik. Če gojite solato na lastnem vrtu, jo lahko vedno naberete ravno prav za obrok in si tako zagotovite vedno sveže liste.

Kdaj in kako sejemo solato

Pri izbiri sorte imate na izbiro vsemogoče barve, okuse in hrustljavosti. Semena posejte v 1-2 mm globok jarek. Med linijami solate pustite približno 25-30 cm prostora. Da preprečite preobilje rastlin, ki bodo silile v cvet, sejte vsakih 14 dni. Solato lahko sejete vse od marca pa do septembra. Če boste rastline sejali neposredno na gredo, kalice razredčite tako, da bo med njimi 10-20 cm prostora. Listnato solato navadno lahko pobiramo že 6 tednov po setvi, medtem ko bo glavnata potreboval 8-10 tednov.

V vročem in suhem vremenu bodo rastline silile v cvet, zaradi česar v gredo dodajte veliko komposta in ob suhem vremenu redno zalivajte. Zalivajte zgodaj zjutraj, da preprečite zastajanje vode na listih, saj lahko slednje vodi do razvoja sive ali pepelaste plesni. Zgodnje in pozne setve so navadno manj nagnjene k cvetenju kot setve sredi poletja.
Solato lahko gojite ne samo na gredi temveč tudi v koritih in loncih.

Ne pozabite preveriti tudi dobre in slabe sosede solate.

Pregled opravil po mesecih:

Jan
Feb
Mar
Apr
Maj
Jun
Jul
Avg
Sep
Okt
Nov
Dec
setev
presajanje
pobiranje

Bolezni solate

Poleg sive plesni in pepelaste plesni, so glavni škodljivci na solati polži. Poskusite jim preprečiti dostop do solate z jajčnimi lupinami ali drugimi okolju prijaznimi načini.
Razvoj plesni boste preprečili z ustreznim zalivanjem in dovolj razmaka med rastlinami, s čimer bo izboljšano kroženje zraka.
Za vzgojo solate tako ne potrebujete nobenih kemikalij, kar je še poseben plus, saj je zelena solata ponavadi kar pogosto na naših mizah.

Naš predlog:
Zelena solata z grenivko koromačem in parmezanom

Potrebujete:

ZA SOLATO

  • 1 glava zelene solate
  • 3 grenivke
  • 100 g rukole
  • 2 manjši glavi koromača
  • 1 šopek rdečih redkvic
  • 90 g parmezana

 

ZA SOLATNI PRELIV

  • 1 dl oljčnega olja
  • 3 žlice grenivkinega soka
  • 3 žlice belega vinskega kisa
  • 1,5 žličke gorčice
  • sol
  • beli poper v zrnu
  • strok česna
  • manjši šopek peteršilja

Z ostrim nožkom izrežemo meso iz grenivke, brez vmesne bele kožice in pešk. Koromač narežemo na nekoliko debelejše rezance. Redkvice narežemo na tanka kolesca. Solato natrgamo v solatno skledo. Česen stremo skupaj s četrt žličke soli. Peteršilj grobo sesekljamo. Parmezan narežemo na tanke lističe. V manjši skledi razžvrkljamo kis, grenivkin sok, česnovo pasto in gorčico. Ko se sol stopi, med žvrkljanjem postopoma vmešamo olivno olje.
Nazadnje dodamo sesekljan peteršilj in sveže mlet beli poper, po okusu pa še malo soli. V skledo stresemo zeleno solato, rukolo, narezan koromač, odcejene grenivkine fileje in narezane redkvice. Prelijemo s solatnim prelivom in dobro premešamo. Po vrhu potresemo z narezanim parmezanom.
Solato lahko ponudimo kot hladno predjed. Zraven postrežemo opečene kruhke, blago natrte s česnom in pokapljane z olivnim oljem.
Vir: Gurman, društvo dobrih okusov, http://www.gurman.eu